V Gazi narašča podhranjenost. Otroci stradajo.
V Gazi narašča podhranjenost. Otroci stradajo.
Vojna v Ukrajini jemlje upanje mladim. UNICEF jih podpira pri razvoju življenjskih veščin za boljšo prihodnost.
Kaktus na Darininem oknu je končno začel cveteti. V majhnem stanovanju, ki si ga 18-letna Darina deli s svojima skrbnikoma, ji rastline prinašajo veselje v težkih časih.
Pred vojno v Ukrajini je pobegnila že štirikrat. “In verjetno to ni zadnjič,” pove žalostno. “Tudi tukaj so začeli obstreljevati in spet bomo morali oditi. Ne vem, kaj bo prinesel jutrišnji dan ali kje bomo. Zelo bom žalostna, če bom morala svoje rastline pustiti za seboj.”
Darina sicer prihaja iz kraja Zolote, rudarskega mesta v vzhodni Ukrajini, ki je v konfliktu že od leta 2014. Po tem, ko je leta 2022 izbruhnila vojna po vsej državi, je mesto bilo uničeno in neprimerno za življenje.
Darina se je rodila z prirojeno boleznijo in živi z invalidnostjo. Sredi uničujoče vojne sta jo vzgojila njena skrbnika, Boris in Natalia. “Imela sem načrte za prihodnost,” pravi Darina. “A vojna je uničila vse. Zdaj nimam nobenih načrtov. Vidite, tukaj prihodnosti preprosto ... ni.”
Darina se o 24. februarju 2022 ne spomni veliko. Zanjo je bil to le še en dan v Zolotem, kjer so bila obstreljevanja takrat že nekaj običajnega.
“Vedno so streljali na nas in na to sem se morala s časom navaditi,” se spominja. “Moja šola je bila uničena leta 2015, potem so jo obnovili in vrnila sem se v šolske klopi. Ampak v dvoetažni stavbi je bilo le pet učencev. V razredu sem sedela sama. Bilo je zelo težko - biti ves čas sam, brez nekoga, s komer bi se pogovarjal, brez nekoga, s komer bi se igral med odmori.”
Po tem, ko je njen oče umrl zaradi srčnega infarkta in se je njena mama zatekla k alkoholu, sta jo k sebi vzela stric in teta, Boris in Natalia, in ji dala občutek stabilnosti.
Kljub temu pa Darina svojo preteklost pogosto opisuje kot osamljeno. Težko je sklepala nova prijateljstva. Ne samo zato, ker so skoraj vsi njeni vrstniki zapustili Zolote, temveč tudi zaradi tega, kako so jo obravnavali vrstniki.
“Vem, da nisem kot vsi ostali,” pravi, ko se ji oči napolnijo s solzami. “Ljudje najprej opazijo videz. Opazijo, da sem drugačna. In ko vidijo nekoga, ki je drugačen, ga ne sprejmejo. Ljudje so lahko zelo kruti.”
Natalia in Boris sta vedno govorila Darini, da je enako sposobna kot vsi drugi. A v najtemnejših trenutkih v Zolotem je hrepenela po tem, da bi te besede slišala tudi od svojih vrstnikov.
“Čustveno mi je bilo zelo težko. Ne samo zaradi vojne, ampak zaradi vsega. Do desetega razreda sem obupala nad šolo. Moje ocene so bile grozne. Ampak nekako sem se pobrala in uspela zaključiti šolanje.”
Psiholog, ki so ga Darini priporočili prostovoljci, ji je pomagal skozi težave. S pomočjo spletnih iger in skupin za klepet si je na spletu našla prijatelje, s katerimi je zgradila majhno, a pomembno mrežo podpore.
“Imam spletne prijatelje, ki me podpirajo,” pravi. “Želim si, da bi bili bližje, da bi jih lahko objela. A vsaj imam nekoga, s komer se lahko pogovarjam, in za to sem hvaležna. To mi veliko pomeni. Toda zaradi vojne se verjetno nikoli ne bomo srečali v živo.”
Ko je Zolote ponovno postalo tarča napadov, se je Darina skupaj s svojo družino večkrat preselila, dokler niso končno našli majhnega, neurejenega stanovanja v Sinelnikovem. Zaradi nenehnih selitev, zračnih napadov in stresa je po srednji šoli zamudila priložnost za prijavo na univerzo. Njeno izobraževanje od leta 2020 poteka izključno preko spleta, pogosto prekinjeno in neenotno.
“Nikogar ni bilo, ki bi mi povedal, da je treba priprave na univerzo začeti zgodaj. Zamudila sem roke za prijavo. Namesto tega smo našli zasebne tečaje grafičnega oblikovanja, zdaj pa študiram na daljavo.”
Umetnost ji daje upanje. Do nje je vedno čutila strast, še posebej do risanja in kiparstva. Zdaj pa preizkuša digitalno oblikovanje in si na tem področju predstavlja svojo prihodnost.
Vendar so zasebni tečaji velik finančni zalogaj in ker se vojna nepredvidljivo premika, se Darina boji, da bodo spet prisiljeni bežati, kar bo znova vse porušilo.
“Sanjarim o življenju, kjer se nam ne bi bilo treba nenehno seliti,” pravi. “O življenju s stabilnostjo, kjer bi lahko načrtovala svojo prihodnost. Želim vedeti, kam grem. Moje največje sanje so, da ugotovim, kaj si v življenju resnično želim, kaj želim doseči ... in da najdem svoje mesto v tem svetu.”
Za najstnike v Ukrajini je razvijanje ključnih veščin sedaj bolj pomembno kot kadarkoli prej. Zaradi petih let prekinjenega izobraževanja, najprej zaradi pandemije covida-19, zdaj zaradi vojne, se mnogi mladostniki spopadajo z akademskimi težavami in negotovostjo glede prihodnosti. Šola je prostor, kjer se mladi učijo reševati probleme, komunicirati in se prilagajati. V šoli se učijo mehkih veščin, ki so ključne za obnovo njihovih življenj in njihove države. Vendar pa so izolacija, razseljenost in omejene možnosti otežile razvoj teh pomembnih sposobnosti. Skoraj tretjina najstnikov v Ukrajini poroča, da se počutijo tako žalostni ali brezupni, da to moti njihovo vsakdanje življenje.
UNICEF sodeluje z mladostniki, da bi zapolnil to vrzel. Zagotavljamo varna učna okolja, mentorstvo in mladinske programe, ki omogočajo mladim, da razvijajo življenjske veščine, negujejo svojo ustvarjalnost in spodbujajo podjetniški način razmišljanja. Tako pomagamo spodbujati tudi socialno povezanost, saj se najstniki združujejo, da bi razpravljali o svojih težavah in razvijali relevantne veščine, ki jim bodo pomagale tako danes, kot v prihodnjih letih, ko bodo oblikovali prihodnost Ukrajine.
Več o tem, kako zagotavljamo izobraževanje v kriznih razmerah si lahko preberete tukaj: https://unicef.si/izobrazevanje-v-kriznih-razmerah/
Originalno zgodbo pa si lahko preberete na: https://www.unicef.org/ukraine/en/stories/war-deprives-young-people-of-hope
Paketki veselja so nujne življenjske potrebščine za ogrožene otroke po vsem svetu. In še več! So neizmerno veselje nekoga, ki prav to darilo resnično potrebuje!
