“Oni so mrtvi, mi pa živi – a v resnici smo tudi mi kot oni, mrtvi.” 

V tem pretresljivem videu spoznamo zgodbo Hanadi, mame iz Khan Junisa, ki svoje otroke hrani s plesnivim kruhom, pomočenim v čaj. Mleka in ostali osnovnih živil si ne more privoščiti, njen dojenček pa je v desetih dneh izgubil kilogram in pol telesne teže. 

Hanadina zgodba žal še zdaleč ni osamljena. Po zaprtju mejnih prehodov in prekinitvi premirja so razmere v Gazi ponovno postale nevzdržne. Prehranska infrastruktura je uničena, skupnostne kuhinje so zaprte, pekarne ne delujejo. Prav tako je prekinjena tudi dostava brezplačnega kruha in toplih obrokov, domače peke pa skoraj ni več, saj prebivalci nimajo plina, moka pa je postala luksuz.