Otroci v Gazi so premraženi, bolni in travmatizirani. Lakota, podhranjenost in težke razmere ogrožajo njihova življenja. Trenutno več kot 96 odstotkov žensk in otrok v Gazi ne more zadovoljiti niti svojih osnovnih prehranskih potreb. Večina se jih preživlja le z omejenimi količinami moke, leče, testenin in konzervirane hrane, kar vpliva na njihovo zdravje.
Novembra je v Gazo v povprečju prispelo 65 tovornjakov pomoči, medtem ko je pred vojno, ko je Gaza še imela lastne zmogljivosti za proizvodnjo hrane, na to območje dnevno vstopilo 500 tovornjakov pomoči. Najsevernejši del Gaze je že 75 dni skoraj v celoti oblegan. Humanitarna pomoč že več kot 10 tednov večinoma ne more doseči otrok, ki jo potrebujejo.
Tudi za humanitarne delavce je Gaza eden od krajev na svetu, kjer se ti zlomi srce. Vsako še tako majhno prizadevanje za reševanje otroških življenj je strto zaradi silovitega opustošenja. Otroci že več kot 14 mesecev živijo v tej nočni mori. Po poročanjih je bilo ubitih že več kot 14.500 otrok, na tisoče pa jih je bilo ranjenih.
Prejšnji teden sem se srečala s 5-letnim Saadom. V bombnem napadu je izgubil vid, utrpel je poškodbo glave in opekline. Ko sem ga srečala ta teden, mi je povedal: “Moje oči so šle v nebesa prej kot jaz.” Med pogovorom naju je preletelo letalo. Deček je zmrznil, zakričal in se prijel za mamo. Opazovati tega dečka, ki je pred kratkim oslepel, v tako hudi stiski, je bilo neznosno.
Medtem ko se bliža konec leta – čas, ko si ves svet prizadeva praznovati v znamenju družine, miru in povezanosti – v Gazi več kot milijon otrok živi v strahu, popolnem pomanjkanju in nepredstavljivem trpljenju.
Vojna proti otrokom v Gazi je jasen opomnik naše skupne odgovornosti. Zaradi brutalnega kršenja otrokovih pravic in uničevanja njihove prihodnosti trpi cela generacija otrok.
Zgodbe, ki sem jih slišala v zadnjih mesecih, me bodo preganjale za vedno. Naj z vami delim eno od njih: letos poleti sem se srečala z dečkom, prav tako mu je bilo ime Saad, star je bil sedem mesecev. Bil je čudež svoje matere po letih neuspešnih poskusov zanositve. Pri sedmih mesecih je tehtal le 2,7 kilograma – torej le delček tega, kar bi moral tehtati otrok njegove starosti. Pred enajstimi dnevi je njegovo krhko telo ugasnilo, ker ni dobilo dovolj primerne hrane. Rodil se je v vojni in zapustil ta svet, ne da bi dobil priložnost živeti v miru. Ne morem si niti predstavljati, kako globoko je trpljenje njegovih staršev. Trpljenje ni le fizično. Je tudi psihološko.
V Gazi je nastopila zima. Otroci so premraženi, premočeni in bosi. Mnogi še vedno nosijo poletna oblačila. Ker ni plina za kuhanje, mnogi med ruševinami iščejo ostanke plastike, da bi jih zažgali. Bolezni pustošijo otroška telesa, medtem ko se bolnišnice soočajo z velikim pomanjkanjem vsega, in so nenehna tarča napadov. Zdravstveno varstvo je na kolenih: bolnišnicam primanjkuje zdravil, medicinskega materiala in zdravnikov. Stanje se še slabša zaradi skoraj popolnega izpada elektrike, zaradi česar so bolnišnice in druga kritična infrastruktura popolnoma odvisne od skromnega uvoza goriva.
Vsi lahko že takoj danes storimo nekaj, da bo življenje teh otrok vsaj malo bolj znosno.
S svojim glasom, političnim kapitalom in diplomatskimi vzvodi si lahko prizadevamo za zdravstvene evakuacije hudo poškodovanih otrok in njihovih staršev, da zapustijo Gazo in poiščejo življenjsko pomembno zdravstveno oskrbo v Vzhodnem Jeruzalemu ali drugje.
Medtem ko se mnogi od nas pripravljamo na praznovanje božiča in novega leta, obkroženi s mnogimi stvarmi, si vzemimo trenutek in pomislimo na te otroke, ki imajo že tako malo, pa iz dneva v dan izgubljajo še več. Uporabite svojo moč in vpliv ter si prizadevajte za prekinitev ognja in celovito pomoč.
Vsak dan brez ukrepanja ukrade še en dan otrokom v Gazi. Vsaka zamuda stane še več življenj. Ta vojna bi morala preganjati vsakega od nas. Otroci v Gazi ne morejo čakati.
