Otroci kot politična orodja v konfliktih

Otroci kot politična orodja v konfliktih

UNICEF Slovenija
Rebecca, UNICEF-ova ambasadorka mladih, razmišlja o otrocih kot političnih orodjih v konfliktih.

Kako tragična je naša kultura, da so žrtve nedavnih dogodkov v Ukrajini povsem običajne? Kako nepoglobljeni so naši mediji, da smo skoraj pozabili na oborožene spopade, ki pustošijo po državah Bližnjega vzhoda in v Afriki, preprosto zato, ker so preutrujeni teh tem? In kako izjemno napačno je usmerjena politična skupnost, ki še naprej omejuje življenja prizadetih na samo izkušnjo konflikta?

24. februar 2022 je mladim, ki odraščajo v taki umirajoči družbi prinesel najhujšo obliko razočaranja. Še en oboroženi spopad, še en politični nesporazum, ki je vodil v množično uničenje in razseljevanje ljudi, in seveda še en razlog za izgubo vere v naš sistem. Pred par tedni sem obiskala begunce v Nastanitvenem centru v Logatcu, kjer sem preživela dopoldne v pogovoru in igri z otroki begunci iz Ukrajine. Ne glede na to, v kar so mi dali verjeti, so bili ti otroci veseli. To so bili otroci, ki jih je skrbelo, da ne bodo barvali preko črt in pozabili zapreti flumastrov. Ti otroci niso bili ves čas samo žalostni in nesrečni. Uživali so v družbi drug drugega, dobro so se integrirali v nov ritem življenja. Pred mojim obiskom v nastanitvenem centru sem bila zaprošena, da se vzdržim omenjanja pogojev in okolja, iz katerega so ti otroci pribežali, kar pa me je v njihovi družbi vodilo do osebnega razodetja. Mediji in družba te otroke prikazujejo kot prazne figure in jih s tem omejujejo na sredstva za dosego določenega cilja.

Pogosto smo v člankih in videih na spletu seznanjeni z nasiljem in tragedijami izgubljenih življenj otrok v državah, v katerih divjajo vojne, soočeni smo s srce parajočimi kampanjami kot npr. “Otroci Donbasa”, ki na najbolj grozljiv način prikazujejo vloge civilistov, in s tem otrok v teh konfliktih. Nerazumno bi bilo reči, da šokantna vrednost teh zgodb ni učinkovita v poskusih izzvati odziv. Seveda si te zgodbe zaslužijo biti povedane zavoljo pravice in ozaveščanja. Vendar pa jih je le malo takih, ki so navdihnile opazovalce, da spremenijo razmere, ki zahtevajo takšne žrtve. Namesto tega raje postanemo neobčutljivi na nasilje. Kaj pa otroci? Zreducirani so na mučenike, tragične figure preteklosti, ki je ne moremo spremeniti. Preden sem obiskala Logatec, sem pričakovala, da bom srečala otroke, ki so bili prezgodaj spremenjeni, z žalostjo, vraščeno v njihove osebnosti, vendar sem tekom dopoldneva prišla do opažanj, ki govorijo nasprotno. Seveda so bili ti otroci in njihovi starši begunci, vendar so bili predvsem in najprej ljudje. Ljudje, ki niso potrebovali stalnega opominjanja na njihovo nedavno preteklost, ljudje, ki so bilo veliko več kot le problem njihove lastne domovine. Imenovati jih najprej begunce in nato otroke in ljudi bi pomenilo kratenje njihove pravice do normalnega življenja.

Otroški junaki danes nikomur od nas niso več tuji – Malala Yousafyai, Greta Thunberg (med drugimi dobro znanimi osebnostmi). Impresivne zgodbe otrok, ki so bili prisiljeni boriti se proti pokvarjenim sistemom, v katerih so bili rojeni, preprosto zato, ker tega odrasli niso bili sposobni ali niso hoteli. Kot pa sem že prej izpostavila, so te zgodbe tako dobro poznane zato, ker je za otroka, človeka s komaj kaj izkušenj, pretresljivo, da mora ukrepati. In če obstaja nekaj, kar dobro vemo, je to, da mediji radi izpostavljajo šokantne zgodbe, ki te otroke ženejo v življenje, ki ga niso dovolj dobro poznali, da bi ga izbrali. Biti vržen v slavo ni idealno za nobenega otroka, še manj zaradi razlogov, ki od njih zahtevajo večjo odgovornost od odraslih okoli njih, ki so usposobljeni ravno za to. Greta Thunberg je med drugim znana po tem, da je med govorom rekla, da bi morala biti zdaj v šoli. Kar je s tem mislila je, da ji je bilo s tem otroštvo odvzeto in nadomeščeno z zapovedanim mučeništvom. Ni bila več samosvoja osebnost, pač pa rešitev, ki jo je iskala. Isto velja za otroke begunce v Logatcu in vse ostale begunce. S tem, ko jim dovolimo, da postanejo konflikt, od katerega bežijo, jim jemljemo temeljno človečnost. V njih utelešamo težave, namesto da bi se osredotočili na to, da bi jim omogočili mir mimo same težave, namesto da bi to težavo odpravili.

To poraja več vprašanj. Kdaj se bomo naveličali glamuriziranja bolečine tistih, ki trpijo? Kdaj se bomo naveličali hvaliti otroke, ker delajo kar bi morali sami, kdaj bomo spoznali, da je vojna resnična in ne njene žrtve? Predvsem pa, kdaj bomo nehali žalovati, namesto da bi preprečevali?

UNICEF-ova junior ambasadorka Rebecca

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč UNICEF-a Slovenija.

Zapis je nastal v okviru projekta Na meni je!, ki ga sofinancira Urad za mladino v okviru prizadevanj za spodbujanje participacije med mladimi. Besedilo ne izraža stališča Urada za mladino.

Rebecca

Rebecca

UNICEF-ova junior ambasadorka

Vam je objava všeč? Delite jo s prijatelji:

UN0300694
Za vsakega otroka cepljenje
Pomagajte zagotoviti cepiva proti nalezljivim boleznim
Preberi več

Novice

Piškotke uporabljamo, da bi izboljšali uporabniško izkušnjo. Z uporabo spletnega mesta soglašate, da jih lahko uporabljamo. Več informacij.