Škodljivo širjenje predsodkov

Katarina, UNICEF-ova ambasadorka mladih piše o škodljivem širjenju predsodkov in svoji izkušnji z diskriminacijo.

Kot bela, svetlolasa, heteroseksualna, cisspolna oseba nisem bila nikoli diskriminirana v širšem smislu, glede na moj spol, raso, vero ali prepričanje. Zato sem bila prav pretresena, ko sem enkrat konec februarja letos (po začetku vojne v Ukrajini) z družbo vstopila v gostinski lokal sredi Londona, oblečena v plašč iz umetnega krzna (saj je bila zima) in pri pultu naročila pijačo zame in za moje prijatelje. Na moje presenečenje je natakar domneval, da sem Rusinja in mi ni hotel postreči ter zahteval, da zapustim lokal. To je bila moja prva izkušnja s ksenofobijo ali diskriminacijo na splošno, glede na to, da pa me je moja življenjska pot med drugim vodila tudi v Rusijo, kjer sem živela par let in kjer imam kar nekaj ruskih prijateljev, s katerimi sem ohranila stike, so se tovrstne izkušnje v zadnjem času še razširile. Med drugim sem pred kratkim, po tem, ko sem letošnje poletje nekaj časa preživela z nekaterimi od njih, prejela Instagram sporočila z grožnjami in žaljivkami zaradi ponovnih domnev, da sem sama Rusinja oziroma zaradi druženja z ruskimi sovrstniki.

Glede na to, da dejansko nisem Rusinja, na te napade nisem reagirala z večjo zaskrbljenostjo, vseeno pa sem pretresena in poglobljeno razmišljam o doživljanju in dojemanju veliko močnejših ksenofobičnih izkušenj, s katerimi se soočajo drugi, bodisi Rusi ali osebe drugih nacionalnosti ali ras, ki so v določeni situaciji po pravici ali krivici povezani z neko negativno konotacijo. V kontekstu ruske agresije v Ukrajini se veliko mojih ruskih prijateljev boji izraziti svojo nacionalnost, saj se bojijo, da jih bodo drugi istovetili z njihovo vlado in njenimi dejanji ter jih imeli za nekaj, kar niso. V začetku pandemije Covida-19 so mi podobno pripovedovali moji prijatelji iz Azije, o neprijetnih izkušnjah, ko so jih ljudje žalili in blatili v javnosti ali jim celo grozili, saj so jih imeli za odgovorne za izbruh in širjenje bolezni. Prav tako so predvsem od največjega terorističnega napada na dvojčka v New Yorku mnogi Arabci predmet kritik ali žaljivk, povezanih z nasiljem in terorizmom. Tudi v tem primeru govorim iz osebnih izkušenj mojih arabskih prijateljev in prijateljic, ki so resno ali v šali mnogokrat istoveteni s teroristi v mnogih vsakodnevnih situacijah.

Z razvojem kulture odpovedi (“cancel culture”) se v okviru družbenih omrežij vse več ljudi srečuje z odgovornostjo za situacije, v katerih gre za diskriminatorno obnašanje ali govorjenje. Tak trend je očiten za večino primerov diskriminacije, ne pa tudi za nov fenomen, ki se je pojavil z ruskim napadom na Ukrajino – Rusofobijo, ki jo lahko definiramo kot obliko ksenofobije proti Rusom, ki pa v luči sedanjih svetovnih političnih razmer ni videna kot negativna. To vodi v neko nujno hkratnost občutij – sovraštva do Rusov, da bi podprli Ukrajino. Ob tem so Ruski državljani trenutno dejansko v nemogoči in nezavidljivi situaciji avtomatičnega istovetenja z njihovo vlado oziroma se od njih pričakuje, da se zoperstavijo njihovim oblastem oziroma jasno izrazijo nasprotovanje svoji državi, da bi bili družbeno sprejeti. To pa je nadalje problematično, saj je zoperstavljanje svoji vladi, veliko težje, nemogoče oziroma samopogubno, hkrati pa za državljana velik izziv v takih protestih praktično zahtevati vzpostavitev mednarodnih sankcij proti svoji lastni državi in s tem vplivati na pogoje svojega lastnega življenja.

Vse to kaže, da v vsaki neprijetni ali negativni situaciji kot človeštvo iščemo nekoga, ki ga krivimo. To je zato, ker je to lažje, kot pa se soočiti z dejstvom, da bi lahko bila marsikatera tragična situacija preprečena, če bi ustrezneje in pravočasno reagirali. Soočeni z neugodnim dejstvom pa nekako po naravi ne delujemo enotno in poskušamo sodelovati. Ksenofobija in diskriminacija, ki iz tega izhajata, delita in drobita svet na nove skupine in združenja, ki ustvarjajo, izkoriščajo ali nadalje razvijajo predsodke, zaradi katerih je še bolj ranljiv.

UNICEF-ova ambasadorka mladih, Katarina

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč UNICEF-a Slovenija.

Zapis je nastal v okviru projekta Na meni je!, ki ga sofinancira Urad za mladino v okviru prizadevanj za spodbujanje participacije med mladimi. Besedilo ne izraža stališča Urada za mladino.

Katarina

Katarina

UNICEF-ova ambasadorka mladih

Vam je objava všeč? Delite jo s prijatelji:

UN0300694
Za vsakega otroka cepljenje
Pomagajte zagotoviti cepiva proti nalezljivim boleznim
Preberi več

Novice

Piškotke uporabljamo, da bi izboljšali uporabniško izkušnjo. Z uporabo spletnega mesta soglašate, da jih lahko uporabljamo. Več informacij.