»Danes se vam pridružujem ne le kot predstavnik UNICEF-a, ampak tudi kot priča humanitarne katastrofe v Libanonu. V začetku tega tedna sva se s Carlom Skaujem (namestnikom izvršnega direktorja Svetovnega programa za hrano (WFP)) srečala z družinami, ki so izgubile vse razen upanja. V zavetiščih, preplavljenih z razseljenimi družinami, in v šotorskih naseljih, ki gostijo družine, ki nimajo kam iti, sva poslušala objokane ženske in matere ter očete, ki so govorili o nočeh, polnih strahu. Vsaka zgodba je pričevanje o nemogočih odločitvah, ki so jih starši prisiljeni sprejeti, in o njihovi vzdržljivosti med nenehnim strahom in negotovostjo.
Ta strah smo videli na mejnem prehodu Masna, kjer je od 23. septembra na stotisoče ljudi prečkalo v Sirijo. Gre za množično razseljevanje, ki zaradi razsežnosti otežuje že tako težaven humanitarni odziv v Siriji. To so ljudje, ki bežijo pred uničenjem, vstopajo pa v negotovo prihodnost.
Zaradi stopnjevanja konflikta je bilo razseljenih približno 1,2 milijona ljudi, od tega približno 400.000 otrok. Skoraj 190.000 tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, biva v provizoričnih zatočiščih, kjer upajo na varnost – večinoma v javnih šolah, medtem ko nešteto drugih išče zatočišče pri komurkoli, ki jim lahko ponudi streho in prostor za počitek. Nekaterim ne preostane drugega, kot da se zatečejo na plažo ali ulico. Psihološki davek je ogromen, zlasti za mlade. Otroci se soočajo z nočnimi morami o bombardiranju, izgubi bližnjih ter izbrisu njihovih domov in šol.
V zavetišču v Bejrutu sem spoznal 11-letno deklico Zeinab. Medtem ko je risala slike svojega uničenega doma, mi je odločno povedala, da si najbolj želi, da bi se tja vrnila. Z družino je pobegnila iz hiše, med tem, ko so padale bombe. Zeinab je dejala, da se zaveda, da ima srečo, da je še živa.
Vendar sem bil celo v teh tragičnih temačnih trenutkih priča tudi izjemnim dejanjem solidarnosti. Libanonske skupnosti, ki so same obremenjene zaradi že obstoječih ranljivosti in pritiskov na socialne službe, odpirajo svoja srca in domove tistim, ki jih potrebujejo, in to onkraj meja vere in skupnosti. Ta velikodušnost je nit, ki drži skupaj družbeno tkivo, raztrgano zaradi konflikta, in nujno je, da naš humanitarni odziv podpira tako razseljene osebe kot skupnosti, ki jih gostijo, hkrati pa se moramo zavedati, da bo tudi ta solidarnost sčasoma pod vse večjim pritiskom.
UNICEF in Svetovni program za hrano (WFP) si neutrudno prizadevata za zadovoljitev nujnih potreb.
UNICEF-ove ekipe delajo 24 ur na dan, da bi zadovoljile potrebe otrok. Razpon pomoči je res širok: od zagotavljanja čiste pitne vode do oskrbe zavetišč s higienskimi pripomočki, milom in šamponom; od povezovanja razseljenih oseb z osnovnimi zdravstvenimi storitvami do odzivanja na duševne težave otrok z igro in dejavnostmi psihosocialne podpore; od iskanja družin za ponovno združitev izgubljenih otrok do dostave 167 ton medicinskega materiala za pomoč nosečnicam in poškodovanim otrokom pri oskrbi, ki jo potrebujejo, ter organiziranja konvojev pomoči Svetovnega programa za hrano in UNICEF-a, ki se odpravljajo na najtežje dostopna območja z osnovnimi potrebščinami za vsakega otroka. Vse to še zdaleč ni dovolj, saj obseg te krize zahteva več.
Soočamo se s številnimi prelomnicami:
- Doslej je bil humanitarni odziv osredotočen predvsem na razseljene osebe v zavetiščih. Podpreti moramo razseljene družine, ki živijo pri družinah ali prijateljih ali najemajo manjše stanovanje. Spoznali smo družino – dva brata s skupno 13 družinskimi člani, ki živita v stanovanju prijatelja iz druge skupnosti – prijatelj je v eni sobi, brata z družino pa v drugih dveh. Oba brata sta pred zaostrovanjem razmer delala, vendar jima bo do konca meseca zmanjkalo denarja. V sodelovanju z vlado, Svetovnim programom za hrano, UNHCR-jem in Svetovno banko iščemo denarne rešitve za najranljivejše od teh razseljenih oseb.
- Nujno moramo nadgraditi vodno in sanitarno infrastrukturo v več kot 1000 zavetiščih, ki niso bila opremljena za sprejem tako velikega števila ljudi. UNICEF bo to storil v 300 zavetiščih.
- Prihaja zima in kmalu bo hladno tudi v Bejrutu, zato moramo biti pripravljeni pomagati družinam, da jih zaščitimo pred mrazom.
- Šolsko leto se začenja z današnjim odprtjem zasebnih šol. Skoraj vsaka javna šola pa se uporablja kot zavetje ali pa je uničena ali nedostopna.Najti moramo alternativne učne rešitve za prizadete otroke, da preprečimo izgubo generacije.
- Izjemno pomembno: mednarodnega humanitarnega prava ne smemo obravnavati le kot abstraktnega pojma, saj je bistvenega pomena. Vse strani v tem konfliktu morajo dati prednost zaščiti civilistov in civilne infrastrukture. Napadi na domove, zdravstvene centre, šole ali zavetišča povzročajo množične civilne žrtve (v zadnjih treh tednih je bilo ubitih 100 otrok in več kot 800 ranjenih). Nujno je, da vse strani v spopadu spoštujejo mednarodno humanitarno pravo in pri izvajanju sovražnosti upoštevajo načela sorazmernosti, razlikovanja in previdnosti. Zagotoviti morajo spoštovanje in zaščito vsega zdravstvenega osebja. Spoštovati in varovati morajo civilne objekte, ki zagotavljajo bistvene storitve in življenjsko pomembno infrastrukturo, kot so voda, sanitarije, ceste, mostovi ali električni objekti.
Mednarodno skupnost pozivamo k takojšnjemu ukrepanju.Financiranje je ključnega pomena, UNICEF-ov poziv za nujno pomoč je trenutno financiran le v 8 odstotkih. Financiranje ne sme biti obremenjeno s pogoji, ki ovirajo hitro ukrepanje. Ohraniti je potrebno odprta pristanišča in oskrbovalne poti ter tako zagotoviti, da humanitarna pomoč doseže najbolj ranljive. Vse strani prosimo, da te poti zavarujejo in omogočijo humanitarnim delavcem, da brez nevarnosti opravljajo svoje naloge reševanja življenj.
Čas ni na naši strani.«
