»Podpora mlademu Abdulrahmanu me je navdihnila, da še naprej pripovedujem zgodbe otrok s terena,« pravi Sandra Awad, sodelavka UNICEF-a v Siriji. Sandra se pogosto srečuje z otroki in družinami ter zapisuje njihove zgodbe, da bi bil njihov glas slišan. Ena od takih zgodb je zapisana spodaj.
»Abdulrahmana sem srečala med šolskim obiskom v podeželskem Damasku prejšnje poletje. Ravno v tistem času sem pripravljala zgodbo o otrocih, ki so vključeni v izobraževalni program "Kurikulum B", ki ga podpira UNICEF. Iz kratkega klepeta sem veliko izvedela o njem in njegovi vztrajnosti, saj kljub izzivom, s katerimi se je soočal, hodi v šolo.
»Boli me, ko me drugi ustrahujejo. Zelo sem žalosten, ko nekdo pokaže na mojo manjkajočo roko,« je povedal. Vsakič, ko so ga drugi otroci zbadali zaradi njegove amputirane roke, je Abdulrahman razmišljal, da bi nehal hoditi v šolo.
To me je spomnilo, kako so tudi mene v otroštvu otroci v šoli zbadali, ker sem nosila opornico za hrbet. Mlademu Abdulrahmanu sem poskusila razložiti, kako sem se kljub vsem žaljivim komentarjem odločila, da ne bom dovolila, da bi mi karkoli preprečilo nadaljevanje s šolanjem in opravljanje dela, ki ga imam rada.
Fayez, njegov oče, mi je pripovedoval o stiski, ki jo je preživela družina zaradi konflikta. Vsi dobro poznajo poškodbe in izgube. Abdulrahmanov enoletni brat je leta 2017 umrl, družina pa je več let živela v razseljenosti ter se s težavo preživljala.
Ko sem se vračala domov, sem razmišljala o fantu. Čutila sem, da moram nekaj storiti, da mu pomagam.
Nekaj dni kasneje je bil Abdulrahman, zahvaljujoč odzivni mreži ljudi in partnerjev, ki sem jih lahko dosegla, vključen v center za psihosocialno podporo, ki ga je podprl UNICEF v njegovem domačem kraju Douma v podeželskem Damasku. Začel se je udeleževati tako skupinskih srečanj kot individualnih svetovanj s strokovnim delavcem.
Lokalna dobrodelna organizacija v Damasku, na katero sem se obrnila po podporo, se je odločila, da bo pokrila stroške protetične roke za Abdulrahmana. »Zaradi tega se počutim močnejšega,« je dejal Abdulrahman. »Ne bom več pobegnil,« je dodal nasmejan, ko sem ga vprašala, ali še vedno razmišlja o tem, da bi opustil šolo zaradi ustrahovanja.
Abdulrahman trenutno obiskuje izobraževalni program "Kurikulum B", ki ga podpira UNICEF. Intenzivni učni program pomaga otrokom, ki so zamudili izobraževanje, da dohitijo svoje vrstnike. Vzporedno še vedno obiskuje srečanja, ki mu nudijo psihosocialno podporo. Povedal mi je, kako resno jemlje svoje učenje in sanja o tem, da bi postal strojni inženir.
Kar se je začelo kot iskanje zgodbe o otroku, se je končalo kot močno srečanje, ki me je spomnilo na to, koliko dobrega lahko za otroke naredimo prek humanitarnih organizacij. »Jaz sem tista, ki bi se morala Abdulrahmanu zahvaliti za veselje, ki ga je prinesel v moje srce,« sem napisala Fayezu, njegovemu očetu, ko mi je poslal sporočilo, v katerem se mi je zahvalil za pomoč.
Besedilo je zapis Sandre Awad, sodelavke UNICEF-a v Siriji.
Paketki veselja so nujne življenjske potrebščine za ogrožene otroke po vsem svetu. In še več! So neizmerno veselje nekoga, ki prav to darilo resnično potrebuje!
