UNICEF ocenjuje, da je na območju Gaze najmanj 17.000 otrok brez spremstva ali pa so bili ločeni od svojih družin. To pomeni najmanj 17. 000 srce parajočih zgodb o izgubi in žalosti.
17.000 otrok predstavlja 1 % razseljenega prebivalstva, ki šteje 1,7 milijona ljudi. Gre za ocene, saj je zbiranje in preverjanje informacij v trenutnih razmerah skoraj nemogoče.
Ta teden sem se vrnil iz Gaze. Tam sem se srečal z otroki in vsak od njih nosi svojo tragično zgodbo. Od dvanajstih otrok, ki sem jih srečal oz. s katerimi sem govoril, jih je več kot polovica v tej vojni izgubila družinskega člana. Trije so izgubili enega od staršev, od tega sta dva izgubila tako mamo kot očeta. Za vsako od teh številk stoji otrok, ki se mora sprijazniti s to grozljivo novo realnostjo.
11-letna Razan se je z družino nahajala v stričevi hiši, ko je v prvih tednih vojne v bombnem napadu izgubila skoraj vse družinske člane. Mati, oče, brat in dve sestri so bili ubiti. Deklica si je pri tem poškodovala nogo, ki so jo morali amputirati, po operaciji pa se je njena rana okužila. Za Razan zdaj skrbita teta in stric, ki sta se zatekla v Rafo.
V centru, kjer so nastanjeni otroci brez spremstva, sem spoznal tudi dva majhna otroka, stara 4 in 6 let. Gre za sestrično in bratranca. Njuni celotni družini sta bili ubiti v prvi polovici lanskega decembra. Še posebej štiriletna deklica je še vedno v velikem šoku.
Te otroke sem srečal v Rafi, bojimo pa se, da je položaj otrok, ki so izgubili starše, na severu in v središču Gaze še veliko slabši.
Ko divjajo konflikti, je običajno, da razširjene družine prevzamejo skrb za otroke, ki so ostali brez staršev. Trenutno pa so te družine zaradi pomanjkanja hrane, vode ali zatočišča v veliki stiski in postavljene pred izziv, kako poskrbeti za te otroke, saj ne zmorejo skrbeti niti za lastne otroke in družine. V teh razmerah je potrebno v velikem obsegu omogočiti takojšnjo začasno oskrbo, hkrati pa ohraniti stike otrok z njihovimi družinami oz. poskrbeti, da se lahko ponovno združijo z družinami, ko se razmere stabilizirajo.
11-letna Razan je tako kot večina otrok, ki so preživeli tako travmatično izkušnjo, še vedno v šoku. Vsakič, ko se spomni dogodkov, pade v jok, da je popolnoma izčrpana. Posebej zaskrbljujoče je tudi, da je njena mobilnost omejena, specializirane podporne oz. rehabilitacijske storitve pa niso na voljo.
Duševno zdravje otrok v Gazi je močno načeto. Gre za simptome, kot so izjemno visoka stopnja vztrajne tesnobe, izguba apetita, nespečnost, čustveni izbruhi ali panika – vsakič, ko slišijo bombe.
Pred vojno je na območju Gaze po oceni UNICEF-a več kot 500.000 otrok potrebovalo pomoč na področju duševnega zdravja oz. psihosocialno podporo. Danes ocenjujemo, da skoraj vsi otroci v Gazi potrebujejo tovrstne storitve – torej več kot 1 milijon otrok.
UNICEF in partnerji so od začetka tega konflikta zagotovili podporo pri duševnem zdravju in psihosocialno podporo za več kot 40.000 otrok in 10.000 negovalcev. Udeležil sem se ene od teh aktivnosti in olajšanje je videti te otroke, kako se igrajo, rišejo, plešejo, pojejo in se smejijo. Aktivnosti jim pomagajo, da se lažje soočijo z nepredstavljivimi razmerami, v katerih živijo. A to seveda še zdaleč ni dovolj, saj so potrebe ogromne.
Edini način za zagotovitev podpore za duševno zdravje in psihosocialne podpore v velikem obsegu je prekinitev ognja. Pred vojno, leta 2022, je skupina za zaščito otrok pod vodstvom UNICEF-a zagotovila tovrstno podporo skoraj 100.000 otrokom. Vendar v trenutnih varnostnih in humanitarnih razmerah ni mogoče povečati obsega trenutne pomoči.
Na koncu bi rad dodal še to: ti otroci nimajo nič s tem konfliktom. Kljub temu trpijo, kot ne bi smel trpeti noben otrok. Noben otrok, ne glede na vero, narodnost, jezik ali raso, ne sme biti nikoli izpostavljen nasilju, kot smo ga videli 7. oktobra, ali nasilju, ki smo mu priča vse od takrat.
Besedilo povzema besede Jonathana Crickxa, tiskovnega predstavnika UNICEF-a, na novinarski konferenci v Palači narodov v Ženevi.
