Otroci v Sudanu so ujeti v eno najhujših humanitarnih kriz na svetu, kjer spopadi, razseljevanje in lakota uničujejo mlada življenja.
Več kot 16 milijonov otrok v Sudanu potrebuje nujno pomoč. Skoraj 17 milijonov otrok že dve leti ne hodi v šolo. Dekleta se soočajo z resnimi tveganji za zdravje in dobrobit, vključno s spolnim nasiljem, trgovino z ljudmi in prisilnimi porokami. Več kot 12 milijonov ljudi je izpostavljenih nasilju na podlagi spola.
Vsak dan poročajo o hudih kršitvah nad otroki. Otroci so med smrtnimi žrtvami, pohabljenimi in prisilno razseljenimi. Mnogi se soočajo z novačenjem in izkoriščanjem s strani oboroženih skupin, otroškim delom in otroškimi porokami. Psihološki davek je uničujoč – zaradi spopadov, izgube bližnjih in razseljevanja se otroci spopadajo s tesnobo, depresijo in travmami. Če želimo zaščititi otroke v Sudanu, je potrebno ukrepati takoj.
Dostop do otrok, ki potrebujejo pomoč, je vse bolj oviran. Nedavno sem obiskala Kassalo, Gedaref in Wad Medani v Sudanu, kjer sem bila priča zdravstvenim pregledom otrok za ugotavljanje podhranjenosti. Mame obupano iščejo zdravljenje za svoje otroke, primanjkuje pitne vode in ustreznih sanitarij. Potrebe se večajo tako po obsegu kot po nujnosti in presegajo pomoč, ki je trenutno na voljo.
Videla sem tudi nekaj izjemnega – povezanost in sodelovanje med razseljenim prebivalstvom in gostiteljskimi skupnostmi, ki s svojim znanjem in z vsemi svojimi močmi pomagajo pri zagotavljanju humanitarne podpore in pomoči, ter otroke, ki se želijo še naprej učiti in igrati v začasnih učnih centrih. Za mnoge otroke je to prva priložnost, da gredo v šolo, saj prihajajo z območij brez dostopa do izobraževanja. Ti centri niso namenjeni zgolj učenju, temveč nudijo tudi občutek normalnosti, upanja in zaščite.
Videla sem tudi avtobuse, napolnjene s peščico premoženja, ki so ga družine na begu lahko nesle s seboj, kako se vračajo na območja, kjer so se spopadi umirili. Starši se previdno vračajo domov v upanju, da bodo razmere ostale stabilne in da bodo lahko ponovno zgradili svoja življenja. Srečala pa sem tudi razseljene družine, ki se ne morejo vrniti. Njihovih vasi ni več, njihove skupnosti so razbite. Te družine so obtičale v negotovosti in nimajo veliko upanja za prihodnost.
Dostavo humanitarne pomoči še naprej ovirajo birokratske in upravne ovire pri pridobivanju potrebnih dovoljenj za dostavo blaga na območja, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi. Nenehni spopadi, etnično nasilje ter neposredni napadi na akterje, ki nudijo pomoč, še poslabšujejo že tako težke razmere. Zaradi ropanja in nasilja je bilo treba na več območjih prekiniti humanitarno delovanje.
Lani je prehranska kriza v delih Sudana prerasla v lakoto, na kar je UNICEF že dalj časa opozarjal, sedaj pa se razmere še slabšajo. Od aprila 2023 se je potrojilo število ljudi, ki se soočajo z negotoovo preskrbo s hrano. Lakota je bila potrjena na najmanj petih lokacijah, vključno s taborišči za razseljene osebe v Severnem Darfurju in zahodnih Nubskih gorah.
Na nacionalni ravni naj bi letos zaradi akutne podhranjenosti trpelo 3,2 milijona otrok, mlajših od pet let. Od tega se 770.000 otrok sooča z najbolj smrtonosno obliko podhranjenosti, zaradi katere pri njih obstaja 11-krat večja verjetnost, da bodo umrli zaradi pridruženih bolezni.
Vendar ta kriza ni povezana le s pomanjkanjem hrane. Brez pitne vode, ustreznih sanitarij in zdravstvenega varstva otroci ne bodo preživeli. Na območjih, ki jih je prizadela lakota, so osnovne storitve povsem propadle.
Kljub tem ogromnim izzivom UNICEF ostaja na terenu v Sudanu. Samo lani je UNICEF zagotovil:
– Psihosocialno podporo, izobraževanje in zaščito za 2,7 milijona otrok in skrbnikov.
– Pitno vodo za 9,8 milijona ljudi.
– Zdravstvene preglede za ugotavljanje podhranjenosti za 6,7 milijona otrok.
– Zdravljenje za 422.000 podhranjenih otrok.
UNICEF še naprej zagotavlja nujno pomoč, obenem pa si prizadeva tudi za dolgoročno obnovo ključnih storitev in krepitev odpornosti na najbolj prizadetih območjih.
Sudanu grozi, da bo izgubil celo generacijo otrok. UNICEF poziva vse akterje k takojšnjemu ukrepanju:
– Zagotoviti je potrebno dostop humanitarne pomoči do pomoči potrebnih, tudi na območjih, kjer vladajo konflikti.
– Zaščititi je potrebno humanitarne delavce in humanitarno pomoč.
– Povečati je potrebno financiranje pomoči, da bo ustrezalo naraščajočim potrebam.
– Nasilje se mora končati.
Otroci v Sudanu ne morejo več čakati. Svet mora ukrepati takoj zdaj.
