Vsak otrok si zasluži otroštvo. Tudi otroci v vojni so samo otroci. Pomagajmo jim.
Vsak otrok si zasluži otroštvo. Tudi otroci v vojni so samo otroci. Pomagajmo jim.
Otroci Gaze: ujeti v krogu trpljenja

Otroci Gaze: ujeti v krogu trpljenja

Jamesa Elderja, tiskovnega predstavnika UNICEF-a na novinarski konferenci v Palači narodov v Ženevi.
© UNICEF/UNI544731/Alhaw

Izjava Jamesa Elderja, tiskovnega predstavnika UNICEF-a, na novinarski konferenci v Palači narodov v Ženevi.

Danes bi rad govoril o dveh glavnih vprašanjih, o katerih ljudje tukaj v Gazi pravijo, da sta osrednji za njihovo preživetje: o varnosti tistih v Rafi in dostavi pomoči.

Rafa je danes neprepoznavna zaradi gneče, šotorov na ulicah in kupov peska. Ljudje spijo na ulicah, v javnih zgradbah, v katerem koli drugem razpoložljivem praznem prostoru. Globalni humanitarni standardi v kriznih razmerah narekujejo, da sme eno stranišče uporabljati največ 20 ljudi. V Rafi je približno eno stranišče na vsakih 850 ljudi. Pri prhah je to število štirikratno – ena prha na vsakih 3.600 ljudi. Neupoštevanje osnovnih človeških potreb in dostojanstva je očitno.

Isti standardi pravijo, da ena oseba vsak dan potrebuje 15 litrov vode oz. najmanj tri litre, da preživi. Ko sem bil tukaj novembra, so se družine in otroci na območju Gaze zanašali na tri litre ali manj vode na osebo na dan. Danes imajo anketirana gospodinjstva v povprečju dostop do manj kot enega litra pitne vode na osebo na dan. 

Tudi sosednji Khan Yunis je neprepoznaven – komajda še obstaja. V svojih dvajsetih letih delovanja v okviru Združenih narodov še nisem videl takšnega opustošenja. Kamorkoli pogledaš, vidiš le kaos, razdejanje in ruševine. Popolno uničenje. Ko sem se premikal po teh ulicah, me je prevzel občutek izgube.

To me popelje nazaj v Rafo. In nenehno govorjenje o obsežni vojaški operaciji v Rafi. Rafa je mesto otrok. Tam je 600.000 deklet in fantov. Vojaška ofenziva (v angleščini »military offensive«, op. p.) v Rafi? Prava beseda za to je “žaljivo” (»offensive«). Rafa – dom nekaterih zadnjih preostalih bolnišnic, zavetišč, tržnic in vodovodnega sistema v Gazi.

In potem je tu še sever. Včeraj sem bil spet v Jabaliji. Na ulicah se gnete na desettisoče ljudi, vsi z rokami pri ustih – s tem univerzalnim znakom, da so lačni.

Ko sem pred enim tednom prispel na območje Gaze, sem videl na stotine tovornjakov s humanitarno pomočjo, ki rešuje življenja. Tovornjaki so čakali, da dosežejo ljudi, ki pomoč nujno potrebujejo, a čakali so na napačni strani meje. Na stotine tovornjakov Združenih narodov in drugih organizacij trenutno čaka na vstop v Gazo.

Ne pozabite, da je prejšnji teden posodobljena ocena varnosti preskrbe s hrano IPC (Integrated Food Security Phase Classification) pokazala, da je v severni Gazi lakota neizbežna. Od leta 2004, odkar obstaja IPC, ima Gaza do danes največji odstotek prebivalstva, ki je prejel to najstrožjo oceno na lestvici varnosti preskrbe s hrano.

Pred to vojno je bila na območju Gaze podhranjenost redka, saj je bil akutno podhranjen manj kot en odstotek otrok, mlajših od 5 let. Danes je akutno podhranjen vsak tretji otrok, mlajši od dveh let. Jasno je, da severni del Gaze nujno potrebuje ogromne količine hrane in obsežno pomoč na področju prehranske terapije. Toda bodimo jasni – naša prizadevanja za zagotavljanje te pomoči so ovirana.

Lahko bi uporabili stari mejni prehod Erez, ki je do tistih, ki se soočajo z lakoto, oddaljen 10 minut vožnje. 10 minut. Če bi ga odprli, bi lahko v nekaj dneh preobrnili humanitarno krizo na severu. A prehod ostaja zaprt.

Med 1. in 22. marcem je bila zavrnjena četrtina od 40 misij humanitarne pomoči na severu Gaze. Agencija ZN-a za pomoč palestinskim beguncem UNRWA zdaj ne more dostavljati hrane na sever, vendar je 50 odstotkov vse hrane, ki je šla na sever, dostavila ravno ta agencija.

Bodimo jasni: pomoč pri reševanju življenj je ovirana. Izgubljajo se človeška življenja. Ljudem se zanika dostojanstvo.

Zaradi pomanjkanja vsega, je prebivalstvo prežeto z brezupom. Med nenehnimi napadi so živci ljudi dodobra razrahljani.

Ljudje se pogosto sprašujejo, ali sploh še obstaja upanje. Tu je vse v skrajnosti in to vprašanje ni nič drugačno. Po eni strani mi neka mati pove, da je izgubila bližnje, dom in možnost, da redno nahrani svoje otroke, in vse, kar ji je ostalo, je upanje. Včeraj pa je nekaj mladostnikov UNICEF-ovim sodelavcem dejalo, da si tako obupno želijo konca te nočne more, da upajo, da jih bodo ubili. V Gazi se redno govori o »neizrekljivem«. Od najstnic, ki upajo, da jih bodo ubili, do tega, da je otrok zadnji preživeli iz celotne družine. Takšna groza v teh krajih ni nekaj redkega.

Kljub vsemu se številni pogumni, velikodušni in neutrudni Palestinci še naprej medsebojno podpirajo. Tudi UNICEF in druge agencije Združenih narodov se še naprej podpirajo. UNICEF vztraja na terenu in si še naprej prizadeva priskrbeti vodo, zaščito, hrano in zavetje za vsakega otroka.

Kot smo slišali včeraj: premirje se mora udejanjiti, ne sme biti simbolično. Talci se morajo vrniti domov. Ljudem v Gazi je treba omogočiti, da živijo.

V treh mesecih, ki so minili med mojima obiskoma, so se vse grozljive številke močno povečale. Gaza je podrla rekorde človeštva v njegovih najtemnejših poglavjih. Zato mora človeštvo zdaj nujno napisati drugačno poglavje.

UNICEF Slovenija

UNICEF Slovenija

Za vsakega otroka

Vam je objava všeč? Delite jo s prijatelji:

UNI448361
Humanitarna kriza v Gazi
Nedolžni otroci nujno potrebujejo našo pomoč
Preberi več

Novice

Piškotke uporabljamo, da bi izboljšali uporabniško izkušnjo. Z uporabo spletnega mesta soglašate, da jih lahko uporabljamo. Več informacij.