Ob svetovnem dnevu boja proti revščini UNICEF Slovenija poziva odločevalce, da sprejmejo ukrepe, ki ne bodo nobenega otroka pustili pod pragom revščine. Revščina vpliva na duševno zdravje, medosebne odnose, slabši učni uspeh in kasneje v življenju težji vstop na trg dela. Dlje kot so otroci ujeti v začaranem krogu revščine, težje iz njega izstopijo. Podatki kažejo, da v Sloveniji pod pragom revščine živi 10,2 odstotka otrok, kar v številki pomeni kar 41.000 otrok.
Pozitiven trend in dosežen napredek
V desetletju po finančni krizi je Slovenija uvedla ukrepe za spopadanje z revščino med zaposlenimi, prav tako pa je začela spodbujati dostojno delo: Zakon o dopolnitvi Zakona o minimalni plači iz leta 2015 tako določa, da se mora letna prilagoditev minimalne plače ravnati po ceni košarice izdelkov, ki so potrebni za minimalen življenjski standard.
Ukrepi, povezani z minimalno plačo, so prispevali k temu, da smo znotraj EU eni najbolj uspešnih pri zmanjševanju stopnje tveganja revščine, materialne prikrajšanosti in socialne izključenosti. Do leta 2018 je minimalna plača v Sloveniji postala tretja najvišja v primerjavi s povprečno plačo; višja je bila samo v Franciji in na Portugalskem. Revščina otrok se je v zadnjem desetletju zmanjšala za tretjino (31,4 odstotka). Za višanje življenjskega standarda so delno zaslužni reforme trga dela, socialni transferji in ukrepi, kot je ponovno uvajanje brezplačnega vrtca za drugega otroka, ki predstavlja izjemno pomembno finančno razbremenitev gospodinjstev z otroki. UNICEF-ovi podatki kažejo, da je bila krepitev socialne zaščite odločilni dejavnik preprečevanja revščine, zato jo je potrebno ne le skrbno varovati, temveč tudi krepiti s prilagojenimi ukrepi za zaščito družin z otroki.
Navkljub uspehu pa ima Slovenija še veliko izzivov:
- Negativen vpliv revščine na duševno zdravje otrok in mladih.
- 19 odstotkov otrok živi v neprimernih bivališčih (npr. vlažna bivališča, bivališča s plesnijo in gnilobo ali bivališča s strehami, ki puščajo).
- Za otroke, ki živijo v enostarševskih gospodinjstvih, je tveganje za revščino kar šestkrat višje (24,5 odstotka) kot za otroke, ki živijo v dvostarševskih gospodinjstvih (4 odstotke).
- Vztrajno narašča tudi stopnja tveganja revščine med samozaposlenimi.
UNICEF Slovenija zato ob svetovnem dnevu boja proti revščini poziva vlado in socialne partnerje, da ne ogrozijo doseženega napredka za otroke, temveč zaščitijo in krepijo dober trend. To je mogoče doseči tako, da odločevalci postavijo otroke v središče svojega procesa odločanja ter oblikujejo prilagojene celostne ukrepe, ki dosežejo najbolj ranljive otroke. To terja okrepljeno medresorsko povezovanje in učinkovitejše sisteme pridobivanja ter vrednotenja podatkov.
Glasovi pozabljenih otrok
UNICEF Slovenija je v okviru dolgoročnega projekta o duševnem zdravju »Kako se počutiš« lansiral kampanjo Stiske iz omaric z anonimnimi resničnimi zgodbami o stiskah otrok in mladih iz Slovenije. Z opozarjanjem na stiske si kampanja prizadeva normalizirati pogovor o duševnem zdravju, odločevalce pa poziva, da duševno zdravje otrok in mladih naslavljajo medresorsko. Med 90 zbranimi zgodbami o stiskah so še posebej glasne in povedne tiste, ki jih otroci doživljajo kot posledico pomanjkanja in revščine.
»V šolo hodim lačen. Tako lačen, da me niti kosilo ne nasiti … Razredničarka me je že velikokrat vprašala, če doma imam kaj za jesti in v zadregi ji vedno odgovorim, da ja, da mama vsak dan skuha. Resnica pa je drugačna, ampak preveč me je sram, da bi ji to povedal. Zaradi družinskih problemov nisem zdelal niti 1. ocenjevalnega obdobja, zato so se moji stari odločili, da me izpišejo … Res si želim, da bi lahko normalno naredil šolo.« Fant, 16 let
»Pri nas doma nimamo veliko denarja, zato si lahko le redko kdaj privoščim nove obleke. Za rojstni dan mi mami kupi kakšno majico in to je moj najljubši dan v letu. Ko imam novo majico, vsaj v šoli ne kričijo za mano, da sem spet v istih cunjah, da jih sploh ne perem, da smrdim ali da imam stil kot stara mama.« Dekle, 9 let
»Pri nas doma smo zelo revni. Moja mama se trudi, a ima finančne težave. Skrbi me zanjo, kako bo plačala položnice in kako bomo živeli naprej. Ponoči pogosto ne morem spati, ker črne misli kar ne grejo stran. V šoli se počutim manjvrednega, ker nimam lepih oblačil, kot jih imajo moji sošolci. A imam superge, rumene kot sonce. Mama mi jih je kupila in jih čuvam kot največji zaklad. So moj spomin na to, da me ima mama, kljub vsem težavam, zelo rada in bi zame naredila vse.« Fant, 13 let
»Letos grejo spet vsi sošolci na morje. Vsi razen mene. Oči in mami se itak vedno kregata glede babi, ki ima demenco. Sej se mi ful smili, ampak oči jo niti za trenutek ne upa pustit same in to traja zdaj že 3 leta. Že 3 poletja sem samo doma in septembra me je vedno sram pred sošolci, ker jaz nikoli ne grem na morje. Itak noben ne ve, kako se počutim, kako mi pol vedno gre na jok … Sej nobenega niti ne zanima … Njim je to pač potrpet par let, par poletij … Ma meni je to cel lajf, da ne grem na morje … ali pa kamorkoli.« Dekle, 15 let
