»Moj sin je umrl od lakote,« pravi mati iz Somalije, ki mora pozabiti na svojo žalost in najti hrano

Fatuma in njenih pet otrok, vključno z 10-letnim Salatom, so svojo vas v Malagdi zapustili pred natanko tremi tedni. Tri dni so hodili po opustošenem podeželju, ki je bilo popolnoma suho zaradi še enega deževnega obdobja, ki ni prineslo padavin. Suša je uničila pridelke in zdesetkala živino. Ko so končno prispeli v Baidoo, so jim zagotovili prostor v taborišču Hagarka za notranje razseljene osebe, ki je že sedaj prepolno, saj v njem biva na stotine družin. Je le eno izmed mnogih taborišč vzdolž tega odseka razrite ceste, ki vodi do mesta Dinsoor.

“Naslednji dan je umrl,” pravi in ​​z rokami boža malega Billa po glavi. “Ne morem žalovati za njim, ker moram najti hrano zase in svoje druge otroke,” obrne glavo in pogleda tri otroke, ki sedijo na tleh poleg nje.

Enajstletni Dahir, njen najstarejši sin strmi v svoje noge. Njegovi dve mlajši sestri Mariam, 6, in Milian, 4, gledata proč, njuna nedolžna obrazka izražata zmedo in nemoč. Žalost izgube brata visi nad njima in ju opozarja na vedno prisotno nevarnost, ki preži nad vsemi otroci v teh razmerah.

Zdaj je potrjeno, da je Salat umrl zaradi zapletov, ki jih je prinesla huda akutna podhranjenost. To stanje, ki ga povzroča pomanjkanje hrane, povzroči, da telo postane tako šibko, da se lahko vsaka običajna bolezen izkaže za usodno.

To je tragedija, a žal ne osamljena. Fatuma in njeni otroci so le ena od milijonov družin v Somaliji, ki so na milost in nemilost prepuščene kruti prehranski krizi, ki grozi, da se bo prevesila v lakoto. Največja krivca za takšno stanje pa sta podnebne spremembe in desetletja oboroženih konfliktov.

Po podatkih OZN je več kot 7 milijonov ljudi v Somaliji v kritični prehranski negotovosti in UNICEF ocenjuje, da naj bi letos pol milijona otrok trpelo zaradi hude akutne podhranjenosti.

“Enako velja za vse moje sosede – vse naše živali umirajo, vodnjaki se sušijo in nimamo druge možnosti, kot da pridemo sem iskat hrano,« pravi Fatuma. "Prej je bila suša huda, vendar je vsaj nekaj naših živali preživelo in imeli smo od česa živeti - letos pa ni nič."

Baidoa je postal eden glavnih centrov za notranje razseljene osebe iz jugozahodne regije Somalije in lokalni partnerji pravijo, da vsaj 100 oseb vsak dan prispe v vsakega izmed več kot 400 taborišč za notranje razseljene osebe. Vse humanitarne organizacije, vključno z UNICEF-om in drugimi agencijami OZN, si ponovno prizadevamo preprečiti grozečo lakoto.

UNICEF in partnerji oskrbujejo zdravstvene in prehranske centre s terapevtsko hrano in zdravili za preprečevanje podhranjenosti in zdravljenje pogostih bolezni. Povečali smo nujni tovorni prevoz čiste pitne vode. Izvedli smo kampanje cepljenja in ocenjevanja prehrane otrok v taboriščih. Uvedli smo tudi nov program “Izobraževanje v kriznih razmerah”, da bi otrokom zagotovili prostor za učenje.

Pri UNICEF-u si prizadevamo tudi za preprečevanje in odzivanje na primere nasilja na podlagi spola ter za zaščito otrok pred zlorabo z vzpostavitvijo 24-urne telefonske linije. To vključuje referenčni center in center za zdravljenje žrtev v centru Ceebla One Stop Center v regionalni bolnišnici okrožja Bay.

Terenski delavci opozarjajo, da se potrebe po pomoči povečujejo, saj se število podhranjenih in drugače prizadetih otrok iz dneva v dan povečuje. Opozarjajo, da je treba narediti več in da potrebujejo več sredstev, da preprečijo katastrofo.

Medtem ko opazujemo taborišče, vidimo, da je prišla nova družina. Njihov voz, ki ga vleče osel, je natovorjen s skromnim imetjem. Ženske in otroci so utrujeni od dolge hoje do taborišča, polnega oranžno-belih šotorov, kjer si bodo zgradili nov dom pod ponjavo. Nekoč samostojni in ponosni ljudje so zdaj tu prisiljeni čakati na pomoč, samo da lahko preživijo.

Hodimo za Fatumo in naletimo na Binto Hassan in njenih devet otrok, prav tako razseljenih, prav tako revnih in lačnih. Zgodba je spet preveč znana.

Sledimo Fatumi do obrobja taborišča, njeni tanki gumijasti sandali dvigajo drobne oblačke prahu. Ustavi se in obstane pred kupom prevrnjene zemlje, ki ga obdajajo odmrli kaktusi in prazne plastične vrečke, s katerimi je posejano obrobje tega vse večjega taborišča. Tu je pokopala sina. "Bil je dober fant, moj sin, želim si, da mu ne bi bilo treba umreti."