12-letni Volodimir iz vasi Vrubivka v regiji Lugansk posledice spopadov občuti že od malih nog. »Ko sem bil star 3 leta, me je mama peljala na sprehod z vozičkom. Takrat je tik ob naju, 30 metrov stran, padla granata. Zaradi tega sem 4 leta jecljal, potem pa nehal. Oče me je ozdravil s svojo posebno metodo. Zdaj ne jecljam, sem pa spet začel, ko se je začelo obstreljevanje. Vse dokler nismo prišli sem. Ko sem zaslišal tišino, sem nehal jecljati.«
