Po analizi, ki jo je danes objavil UNICEF-ov urad za raziskave Innocenti, sta se v obdobju od začetka pandemije covida-19 v številnih najbogatejših državah sveta občutno poslabšala učni uspeh ter duševno in telesno zdravje otrok.
Poročilo Report Card 19: “Krhki dosežki – ogrožena blaginja otrok v nepredvidljivem svetu” primerja podatke iz let 2018 in 2022 ter ponuja pogled na to, kako so pandemija covida-19 in s tem povezane motnje vsakdanjega življenja na globalni ravni vplivale na otroke v 43 državah OECD in EU. Od zadnjega primerljivega poročila, ki je bilo objavljeno pred petimi leti, sta Nizozemska in Danska na podlagi meril duševnega zdravja, telesnega zdravja in spretnosti ohranili vodilni položaj na lestvici držav, kot dve najboljši državi za bivanje otrok. Sledi jima Francija.
Kljub temu poročilo opozarja, da se je v številnih državah po pandemiji močno poslabšalo akademsko znanje otrok, zlasti temeljne sposobnosti, kot sta branje in matematika. Zaradi zaprtja šol, ki je trajalo od tri do 12 mesecev, se je moralo veliko otrok učiti na daljavo, kar je povzročilo zaostanke v znanju. Poročilo navaja, da otroci v povprečju zaostajajo v znanju za sedem mesecev do enega leta. Zaostanki so največji pri otrocih iz prikrajšanih družin.
„Že pred pandemijo so se otroci spopadali s težavami na več področjih in niso imeli dostopa do ustrezne podpore – celo v bogatih državah,“ je povedal Bo Viktor Nylund,direktor UNICEF-a Innocenti. „Zdaj, ko se države soočajo z vse večjo gospodarsko negotovostjo, morajo dati prednost izobraževanju, zdravju in blaginji otrok, da bi zagotovile njihov vseživljenjski potencial in zadovoljstvo, pa tudi gospodarsko varnost naših družb.“
V 43 državah z visokimi dohodki okoli 8 milijonov 15-letnikov (približno polovica te starostne skupine) ni funkcionalno ali matematično pismenih, kar pomeni, da ne razumejo osnovnega besedila, kar sproža zaskrbljenost glede njihovega dolgoročnega razvoja in prihodnosti. Število takih 15-letnikov se je od leta 2018 povečalo za štiri odstotke, največji delež pa so zabeležili v Bolgariji, Kolumbiji, Kostariki, na Cipru in v Mehiki, kjer je v to kategorijo spada več kot dve tretjini 15-letnikov.
Poročilo vzbuja tudi zaskrbljenost glede duševnega zdravja in poudarja, da je v tem času trpelo zadovoljstvo otrok z življenjem, ki se je močno zmanjšalo v 14 od 32 držav z razpoložljivimi podatki. Japonska je edina država, ki je na tem področju zabeležila večje izboljšanje.
V poročilu so analizirani tudi podatki o telesnem zdravju otrok in ugotovitve kažejo, da se je stopnja prekomerne telesne teže in debelosti povečala v 14 od 43 držav, kar kaže na nadaljevanje dolgoročnega trenda.
Na splošno poročilo kaže, da je v državah z visokimi dohodki otrokom vse težje zagotoviti pogoje za dobro otroštvo in spodbudno prihodnost. Poročilo opozarja na vpliv pandemije na otroke in na to, da je težko dosežen napredek na področju blaginje otrok v bogatih državah vse bolj občutljiv na globalne dogodke in pretrese, kot so podnebne spremembe.
Poročilo poziva vlade in zainteresirane strani, naj ukrepajo na več področjih politik, da bi se spoprijeli z upadanjem blaginje otrok, vključno z naslednjimi:
- Podpiranje razvoja spretnosti, vključno s spretnostmi računanja, pismenosti in digitalnimi spretnostmi, ter socialnih in čustvenih kompetenc, zlasti za otroke, ki so med pandemijo nazadovali, in otroke iz prikrajšanih okolij.
- Izboljšanje duševnega zdravja s spodbujanjem skrbi zanj in preprečevanjem stisk ter zagotavljanjem specializiranih storitev na področju obravnave duševnega zdravja, pa tudi z odpravljanjem nasilja in ustrahovanja, tako na spletu kot zunaj njega.
- Izboljšanje telesnega zdravja z zagotavljanjem, da je otrokom na voljo hranljiva hrana, ter omejevanjem trženja in promocije nezdrave hrane.
- Sodelovanje z otroki, da bi bolje razumeli njihove izkušnje in stališča, ter sodelovanje z njimi pri iskanju rešitev za krepitev njihove blaginje.
„Po pandemiji so ti podatki zaskrbljujoče merilo blaginje otrok, zlasti otrok iz prikrajšanih okolij,“ je povedal Bo Viktor Nylund. „Obseg izzivov, s katerimi se soočajo otroci, pomeni, da potrebujemo usklajen in celovit pristop, ki bo obravnaval njihove potrebe na vseh stopnjah njihovega življenja.“
