Agnès*, stara 23 let, mati štirih otrok, sedi s svojo hčerko v domu v Kanangi, provinca Kasai-Central, DR Kongo, 5. decembra 2025.

Agnès je odraščala v velikih težavah.

“Ko je umrl moj oče, je bilo za mamo zelo težko skrbeti za nas. Zapustili smo vas in prišli živeti v Kanango, a tam je bilo življenje še težje. Sorodniki so začeli govoriti, da se moram poročiti, ker šola ni bila pomembna in sem bila dovolj stara. Ko sem videla, kako se mama trudi, sem čutila, da nimam izbire, ko je prišel moški, da bi se poročil z mano. Rekla sem mami, da bom pristala, da bo lahko mirna.”

Agnès se je poročila pri 15 letih, opustila šolanje v šestem razredu in kmalu postala mati. “Domača opravila so bila težka. Ko sem dobila prvega otroka, nisem imela moči za vse. Pogosto nismo imeli hrane, otrok pa je včasih zaspal lačen.”

Njen mož opravlja manjše službe, vključno z varovanjem.

“Ko zasluži malo denarja, preživimo. Poskušala sem tudi sama delati. Nabirala sem vodo za ljudi, da bi lahko kupila hrano za otroke in plačala šolnino.”

V varnem prostoru, ki ga podpira UNICEF, je Agnès zaključila usposabljanje za šivanje in krojenje.

“Težko sem oblačila otroke, ker nisem imela denarja za šiviljo. Danes sama šivam in zaslužim denar od strank, kar mi pomaga bolje nahraniti otroke. Vesela sem šivanja. Imam stranke in zaslužim dohodek. Upam, da bom kmalu odprla majhno delavnico in namestila dve ali tri šivalne stroje.”

Poleg učenja obrti je Agnès pridobila samostojnost in življenjske veščine, ki podpirajo njeno dobrobit in dobrobit njenih otrok.

“Poročila sem se pri 15, opustila šolo v šestem razredu in zdaj imam štiri otroke. Moji otroci ne bodo trpeli kot jaz. Ne bom jih poročila prezgodaj: morajo dokončati šolo in postati samostojni. Vse starše prosim, naj pošljejo hčere v šolo, ne da bi jih poročali.”

Varni prostori nudijo zasebnost, svetovanje, seje za življenjske veščine in napotitve za preživele spolnega nasilja ter omogočajo socialno reintegracijo in gradijo skupnost žensk in deklet.