Skupinska psihosocialna delavka Esther Munyerenkana vodi pogovor z žrtvami v bolnišnici Panzi, ki jo podpira UNICEF, v Bukavu, provinca Južni Kivu, DR Kongo, 20. novembra 2025.

Prikupno poimenovana “Maman Chérie Number 1,” Esther Munyerenkana že 21 let dela v bolnišnici Panzi in vsak dan podpira žirtve spolnega nasilja.

“Ko sem leta 2004 prišla sem, so preživele spolnega nasilja imenovali ‘Batoto,’ kar v svahiliju pomeni ‘otroci.’ To je povzročalo zmedo, saj so imeli enak vzdevek tudi otroci v pediatrični bolnišnici. Takrat sem začela svoje paciente klicati ‘Chérie maman,’ izraz ljubezni, spoštovanja in priznanja. Ena izmed mojih pacientk me je prvič poimenovala ‘Chérie maman Number 1,’ kar so nato prevzele tudi druge pacientke in ekipa.”

Vodi skupinske aktivnosti, ki gradijo medsebojno podporo, dialog in čustveno povezanost med preživelimi.

“Vsako jutro začnemo dan s skupinsko molitvijo, sledijo zajtrk in nato animacijske ali psihološke izobraževalne seje. Izberemo temo glede na udeleženke in jo obravnavamo v lokalnem jeziku, da se vsi počutijo udobno. Za tiste, ki ne razumejo jezika, vedno najdemo nekoga, ki lahko prevaja, da lahko vsi sodelujejo. Pogovori se osredotočajo na vsakodnevne veščine, osebno higieno, čustveno upravljanje in druge teme, ki pomagajo razumeti, da imajo vrednost in da si lahko še vedno želijo boljše prihodnosti.”

Podpora žrtvam spolnega nasilja je čustveno zahtevna, a Esther ostaja mirna in pozorna pri svojem delu.

“Delo je zelo kompleksno. Vsaka žrtev ima svojo zgodbo, svojo bolečino, žalost in čustva. Naredim vse, da ji dam vedeti, da je v varnih rokah in da bodo njeni problemi rešeni. Pred pacientkami moramo ostati močni, jih poslušati, tolažiti in spodbujati. Šele kasneje, z družbo sodelavcev ali doma, sprostimo pritisk.”

Skupaj z ekipami Panzi Esther pomaga preživelim graditi novo življenje in pretekle izkušnje pretvarjati v odpornost.

“Večina žensk, ki jih podpiramo, je doživela globoko travmo. Nosijo vidne in nevidne rane. Nekatere rodijo in vzgajajo otroka, hkrati pa nosijo grozen spomin na dogodek, zaradi katerega je otrok nastal. Pomagamo jim pridobiti dostojanstvo, upanje in človečnost. Pomagamo jim sprejeti sebe in znova najti svoje mesto v družbi. To delo se mora nadaljevati, saj bi brez njega mnoge preživele trpele v tišini in bi se psihološke stiske le povečale.”

UNICEF že več kot 20 let podpira bolnišnico Panzi, znano po celoviti oskrbi novorojenčkov in njihovih mater ter žrtev spolnega nasilja. Panzi nudi medicinsko, psihološko in pravno pomoč ter podporo pri socialno-ekonomski reintegraciji.