Velika večina družin v Gazi je razseljena in izgubila vse – svoje domove in imetje. Po dveh letih vojne še vedno živijo v strašnih, ponižujočih razmerah, v začasnih šotorih ali poškodovanih stavbah, kjer so izpostavljeni močnim deževjem, mrazu in boleznim.

V teh strašnih razmerah so otroci izpostavljeni dvojni nevarnosti podhranjenosti in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti.

Baghdad, stara 12 let pove:

"Voda je poplavila naš šotor. Med dežjem smo ves čas poskušali izčrpati vodo. Od jutra popravljamo šotor in sušimo oblačila. Pred vojno je bila zima čudovita. Zvečer smo se zbrali kot družina in pili vroč sahlab. Danes spimo, se tresemo od mraza in se bojimo, da se bomo utopili v vodi."