Amena, stara 11 let iz Afganistana nam pove: "Zdaj obiskujem 6. razred. Lani sem bila v 5. razredu na isti šoli. Rada se učim in igram s sošolkami."

Dodaja še:
"Ko so prišle poplave, me je bilo zelo strah. Moj brat je bil zunaj s sestričnami, oče pa ga je šel iskat in voda ga je odnesla. Tri mesece kasneje je umrla še moja mama. To je bilo najtežje obdobje v mojem življenju.

Ko je bila šola zaprta, sem zelo pogrešala pouk. Pogrešala sem učitelje, sošolce – vse. Bila sem žalostna in vsak dan molila, da bi se šola znova odprla. Doma sem pomagala pri opravilih in čakala.

Na koncu smo lahko spet začeli z učenjem, a pod šotori. Ni bilo stolov, miz ali table. Ko je deževalo, so se šotori majali ali celo podirali. Učiti se je bilo zelo težko.

Zdaj pa je šola obnovljena in spet sem srečna. Sedim v novi učilnici, se učim in sem s svojo sestrično in najboljšo prijateljico Halimo. Skupaj se ves čas igrava. Moja najljubša stvar v šoli je še vedno učenje. Želim si postati učiteljica."