Več kot pol milijona ljudi v Gazi trpi zaradi lakote.
Več kot pol milijona ljudi v Gazi trpi zaradi lakote.
Preživeli v uničujočem potresu v Mjanmaru se soočajo s težavami na področju duševnega zdravja.
Hnin Eain je stara 24 let in z materjo živi v kraju Kyauk, v regiji Mandalaj, v Mjanmaru. Od uničujočega potresa z magnitudo 7,7, ki je prizadel njeno regijo, je minilo že več mesecev, vendar se mnogi v njeni skupnosti še vedno počutijo negotove.
Potresi z magnitudo približno 4,0 skoraj vsak teden pretresejo regijo in skupnost ohranjajo v stalni napetosti. Zadnji in najmočnejši je bil popotresni sunek z magnitudo 5,1, ki se je zgodil 17. maja, z žariščem v mestu Kyauk Se, kjer živi Hnin Eain.
“Začutila sem, da se je naša lesena hiša zamajala, in v trenutku sem se vrnila v tisti grozni dan,” se spominja. “Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle in spanje je ponovno postalo nemogoče.”
Njena skupnost je že veliko pretrpela. Le nekaj tednov pred potresom so sosesko zajele poplave, po katerih so družine poskušale obnoviti, kar je ostalo. Nato se je stresla še zemlja in vse, kar se je zdelo trdno, se je porušilo.
“Spomnim se, kako sem se po potresu sprehajala po mestu in povsod videla razdejanje,” je dejala Hnin Eain. “Družine so bile ujete pod porušenimi stavbami, otroci so jokali za svojimi starši. Toda podoba, ki me ne bo nikoli zapustila, je bila vrtec - stavba, polna otrok, nekateri ujeti, drugi poškodovani, vsi prestrašeni.”
Opazovala je lokalne prostovoljce, ki so z golimi rokami kopali in obupano poskušali priti do otrok v notranjosti. “Njihovi glasovi, ki so klicali na pomoč, še vedno vsako noč odmevajo v mojih mislih.”
Začela se je počutiti odtujeno od prijateljev in izgubljeno v svojih mislih. “Včasih sem se z nekom pogovarjala in nenadoma sem se počutila, kot da pogovor spremljam od daleč in nisem zares prisotna,” je pojasnila. “Nisem razumela, kaj se mi dogaja, dokler nisem spoznala, da je to travma - nekaj, kar doživljajo mnogi med nami, a le redki o tem govorijo.”
Hnin Eain je od leta 2022 ena od mladih prostovoljk pri U-Reportu Mjanmar. Gre za globalno UNICEF-ovo platformo za množično participacijo otrok in mladih. U-Reporterji podajajo svoje mnenje na teme, ki so jim pomembne, UNICEF pa poziva odločevalce, da upoštevajo glas otrok.
Skupaj z drugimi mladimi Hnin za U-Report soustvarja vsebine za družbena omrežja in članke, s katerimi želi spodbuditi vrstnike k razmišljanju in sodelovanju. Kljub lastnim težavam z duševnim zdravjem po potresu se je prek platforme še bolj poglobila v zagovorništvo duševnega zdravja.
Nekaj tednov po nesreči je srečala dečka, ki je preživel zrušenje vrtca. Ko se je pogovarjala z njegovimi skrbniki, je odkrila nekaj pretresljivega: sploh niso vedeli, kako globoko je bil travmatiziran.
“Ta deček je videl, kako so umirali njegovi učitelji in sošolci, vendar so odrasli okoli njega mislili, da je 'samo tih' ali 'malo žalosten',” je dejala. “Niso opazili nočnih mor, tega, kako se je zdrznil ob glasnih zvokih ali kako se je nehal igrati z drugimi otroki.”
To srečanje je okrepilo njeno odločenost, da na platformi U-Report piše o duševnem zdravju. “Ne moremo obnoviti naših skupnosti, če ignoriramo nevidne rane,” pravi. “Tako otroci kot odrasli nosijo travme, ki jih je treba prepoznati in razumeti, ter podpreti pot do okrevanja.”
“Članki Hnin Eain o duševnem zdravju so mi odprli oči za to, kar mnogi med nami doživljajo, vendar tega ne bi znali poimenovati,” je dejal Thant, 18-letni U-Reporter iz Jangona. “Zaradi njenih vsebin se počutim manj osamljeno in si upam govoriti o svojih težavah.”
Dva meseca po potresu soseska Hnin Eain še vedno izgleda katastrofalno, kot na dan potresa. Številne družine še vedno spijo na prostem, saj se bojijo vrniti v poškodovane domove, še posebej po vsakem popotresnem sunku, ki opominja, da nevarnost še ni minila.
“Nekatere družine še vedno nimajo čiste pitne vode ali elektrike,” je dejala. “Te družine so brez prihodkov in se za preživetje zanašajo na svoje sosede, kar povzroča še več težav vsem, ki si skušajo opomoči.”
“Ponoči nisem mogla spati, ker se bojim pogostih popotresnih sunkov v naši regiji,” je priznala Hnin Eain. “Kdaj bodo nehali? Kdaj se bomo spet počutili varne? Kdaj bodo otroci lahko brez strahu spali celo noč?”
Toda v teh neprespanih urah razmišlja tudi o upanju. Razmišlja o prostovoljcih, ki so z golimi rokami kopali, da bi rešili otroke, o sosedih, ki delijo svojo zadnjo skledo riža z družinami, ki nimajo ničesar, in o zgodbah, ki jih piše za U-Report in ki bodo morda še komu pomagale, da bi se počutil manj osamljenega.
S svojim pisanjem se zavzema za celovito podporo. “Potrebujemo strokovne svetovalce, ki razumejo travmo. Potrebujemo varne prostore, kjer lahko otroci izrazijo svoje strahove. Potrebujemo skupnosti, ki priznavajo, da prošnja za pomoč ni šibkost - ampak, je pogum.”
“O svojih občutkih se pogovarjam z drugimi poročevalci U-Reporta. Ko me preplavi tesnoba, vadim globoko dihanje,” je povedala. “Spominjam se, da preživetje ni le v hrani in zavetju – ampak tudi v zdravljenju naših src in misli.”
Njeno sporočilo mladim, ki se soočajo s travmo, je globoko osebno: “Vaši občutki so normalni, vaši strahovi so resnični in niste sami. Ne glede na to, ali ste preživeli potres, poplave ali katero koli drugo krizo, naj vas ne bo sram poiskati podpore. Pogovorite se z nekom, ki mu zaupate. Delite svojo zgodbo. Pomagajte drugim deliti svojo zgodbo.”
Svetu, ki opazuje dogajanje v Mjanmaru, pa pošilja sporočilo o tem, kako pomembno je, da svet ne pozabi na krize: “Že teh nekaj mesecev se morda zdi kot dolga doba, vendar se za preživele potresa okrevanje meri v letih, in ne v tednih. Potrebujemo dolgoročno podporo - ne le za obnovo domov, temveč tudi za obnovo življenj, sanj in občutka varnosti, ki otrokom omogoča, da ponoči mirno spijo.”
Njene zadnje besede nosijo odločnost in upanje: “Še vedno smo tu. Še vedno upamo. In še vedno okrevamo, dan za dnem.”
Več o potresu v Mjanmaru in naši pomoči si lahko preberete na: https://unicef.si/doniraj/potres-mjanmar/
Več o trenutnem stanju na terenu v Mjanmaru pa si lahko preberete na: https://www.unicef.org/emergencies/powerful-earthquake-rocks-myanmar
Paketki veselja so nujne življenjske potrebščine za ogrožene otroke po vsem svetu. In še več! So neizmerno veselje nekoga, ki prav to darilo resnično potrebuje!
