“Danes rečem: DOVOLJ JE!”

Prišli so ponoči. Slišati je bilo kričanje, zmedo, strah. Ko so se zvoki približevali, je mati poskušala otroke držati blizu sebe. Toda dogajalo se je toliko stvari, toliko zmede. Ko je prišlo jutro, so njeno hčerko našli neodzivno. 

Po vsej Demokratični republiki Kongo se podobne zgodbe odvijajo vsak dan. Spolno nasilje nad otroki se dogaja med konflikti in razseljevanji, pa tudi daleč od spopadov: v domovih, šolah in skupnostih. Mnoge zgodbe nikoli niso prijavljene. Nasilju pogosto sledi tišina, ki jo oblikujejo strah, stigmatizacija in tveganje zavrnitve. 

Happy*, ki je zdaj stara 18 let, je bila spolno zlorabljena, ko je hodila po svoji vasi. 

“Rekli so mi, da me bodo ubili, če bom zakričala. Lahko sem le prenašala bolečino, s solzami v očeh,” se spominja Happy. 

Happy so grozili, naj molči, zato se je bala komur koli povedati, kaj se je zgodilo. “Bala sem se o tem spregovoriti z mamo,” pravi. 

Šele nekaj dni kasneje, ko se je Happy počutila slabo in jo je mama odpeljala v zdravstveni center, je začela govoriti o napadu. 

“Med posvetovanjem mi je medicinska sestra zastavila veliko vprašanj in jaz sem ji povedala, kaj se je zgodilo,” pravi Happy. 

Na predlog medicinske sestre sta se Happy in njena mama odpravili na posvet k specialistom v bolnišnico, ki jo podpira UNICEF. 

“Nasveti, ki sem jih prejela ob prihodu, so mi takoj prinesli olajšanje,” pravi Happy. “Psihologi so se vsak dan pogovarjali z mano in mi pomagali, da sem se počutila bolje.” 

Brave* so iz njenega doma odpeljali oboroženi moški in jo dolgo časa zadrževali v svojem taboru v gozdu. Kasneje je pobegnila in se vrnila v svojo skupnost. Ko je pobegnila, je bila noseča. Pritisk in grožnje oborožene skupine so se nadaljevali tudi po njenem pobegu, njena družina pa se je trudila, da bi jo zaščitila. 

Brave je naposled bila napotena na zdravljenje v isto bolnišnico kot Happy, katere delovanje podpira UNICEF. Ob podpori, ki jo je tam dobila, je začela okrevati. Danes vzgaja svojega otroka in se pripravlja na začetek poklicnega usposabljanja. 

Teraline* se je rodila v izredno ranljivem položaju. Njena mama je z njo zanosila po posilstvu. Ko se je njena mama poročila, je bila Teraline žrtev žalitev in grdega ravnanja s strani materinega moža, zato so jo na koncu poslali živeti k eni izmed njenih tet. Teraline tam ni bila srečna je bila prisiljena zapustiti tetin dom.  

Pri 15 letih je nekaj časa živela na ulici, kjer je bila izpostavljena zlorabam in spolnemu nasilju. Vendar je kasneje v varnem prostoru, ki ga podpira UNICEF, našla kraj, kjer je lahko svobodno izražala svoja čustva in prejela potrebno podporo. 

“Želela sem študirati pravo,” pove Teraline, ki zdaj res študira pravo, in pojasnjuje razlog za svojo odločitev. “Ne zato, da bi postala odvetnica, ampak da bi postala sodnica. Motivirala me je nepravičnost, s katero se soočajo otroci. Ko sem bila otrok, nisem bila zaščitena.” 

Sephora* je bila v šoli, ko so se v njeni vasi začeli spopadi. Pobegnila je z nekaj drugimi dekleti, vendar so naletele na bandite, ki so jih posilili. Poškodovane in v bolečinah so nadaljevale pot, dokler niso prispele na varnejše območje, kjer so jim zagotovili oskrbo. Kasneje je Sephora izvedela, da je bil njen oče med nasiljem ubit, njena mama pa je pogrešana. 

Partnerska organizacija UNICEF-a je Sephori pomagala najti teto, pri kateri je lahko bivala. Organizacija ji je prav tako nudila nujno potrebno podporo in zdravljenje. 

“Postopoma sem začela okrevati in se vračati v normalno življenje. Spet sem začela živeti kot druga dekleta moje starosti in spoznala sem moškega, ki je želel biti v zvezi z mano,” pravi Sephora. “Sprejela sem ga in kasneje zanosila.” 

Agnes* se je poročila pri 12-ih letih, potem ko je umrl njen oče in je njena družina zašla v skrajno revščino. Šolo je zapustila v šestem razredu in kmalu zatem postala mati. Leta kasneje se je v varnem prostoru, ki ga podpira UNICEF, naučila šivati in začela služiti svoj dohodek. 

“Moji otroci ne bodo trpeli tako kot jaz,” pravi. “Ne bom jim dovolila, da se zgodaj poročijo. Morajo končati šolo in postati neodvisni.” 

Grace* je bila stara 4 leta, ko je bila spolno zlorabljena, medtem ko je živela pri družinskem članu. Prenehala je govoriti, kar je vplivalo na njen razvoj. Po tem, ko je prejela oskrbo, se je ponovno združila s starši in danes je spet vesel in nasmejan otrok. 

Po vsej državi imajo nešteti otroci podobne izkušnje. Mnogi nikoli ne pridejo do podpore, ki jo potrebujejo. V tišini jih zadržujejo razdalja, negotovost, strah, finančne omejitve in stigmatizacija. Dostop do pravnega varstva ostaja omejen, odgovornost pa je redka. Nedavna zmanjšanja sredstev za humanitarno pomoč so še dodatno omejila dostop do varnih prostorov in storitev v skupnosti, zlasti na območjih z visokim tveganjem. 

Nekatere se vrnejo v šolo. Druge se priučijo poklica. Nekatere vzgajajo otroke, rojene kot posledica nasilja, medtem ko si ponovno gradijo svoje življenje. Proces okrevanja ni linearen in zahteva čas, vendar JE mogoč. 

“Preživeli nosijo vidne in nevidne rane,” pravi psihosocialna delavka Esther Munyerenkana. “Naše delo se mora nadaljevati, saj bi brez njega žrtve spolnega nasilja še naprej trpele v tišini, njihova stiska pa bi se le še povečala.” 

Spolno nasilje nad otroki ni omejeno na območja konfliktov in se ne konča, ko se nasilje ustavi. Nadaljuje se v prekinjenem izobraževanju, zgodnjih porokah, razseljevanju in pri otrocih, ki so prisiljeni prehitro odrasti. 

Vlada Demokratične republike Kongo je sprejela pomembne ukrepe, med drugim je ustanovila pobudo Toyokana in organizirala prvo Nacionalno konferenco o odpravi spolnega nasilja nad otroki. Razširile so se tudi zaveze na področju izobraževanja, pravosodja in zagotavljanja storitev. 

Za odpravo spolnega nasilja so potrebni takojšnji, usklajeni in dolgoročni ukrepi za zaščito otrok in prihodnjih generacij. 

V enem od varnih prostorov Toyokana mlada žrtev spolnega nasilja z besedami ponovno pridobi svoj glas, prekine tišino in pozove k skupnim prizadevanjem za zaščito otrok. 

Reševanje krize spolnega nasilja zahteva takojšen odziv in spoštovanje mednarodnega prava v konfliktnih razmerah. Storilci morajo biti pozvani na odgovornost, ženske in otroci pa morajo imeti dostop do zaščite in podpore. 

UNICEF poziva vlado Demokratične republike Kongo, vse strani v konfliktu, civilno družbo in mednarodne partnerje, da: 

• Končajo in preprečijo vse oblike spolnega nasilja nad otroki, zlasti v konfliktnih razmerah, v skladu z nacionalno zakonodajo in mednarodnim pravom. 

• Okrepijo storitve za odzivanje na spolno nasilje, ki so prilagojene posebnim potrebam otrok, ki so preživeli spolno nasilje, vključno z zagotavljanjem varnih prostorov, klinične oskrbe in podpore za duševno zdravje, ter da omogočijo varne in zaupne napotitve žrtev na ustrezne storitve pomoči in podpore. 

• Okrepijo odgovornost s podporo preiskavam, pregonom storilcev in zaščito preživelih ter prič, hkrati pa izboljšajo zbiranje podatkov in poročanje. 

• Povečajo in vzdržujejo naložbe za širitev zaščitnih storitev in skupnostnih preventivnih programov. 

*Imena so spremenjena. Žrtve spolnega nasilja v zgodbi so si same izbrale psevdonime. 

Več zgodb otrok si lahko preberete na: https://unicef.si/zgodbe/  
Več o našem delu na področju zaščite otrok si lahko preberete na: https://www.unicef.org/protection