Triindvajset dni po zaostritvi konflikta na Bližnjem vzhodu otroci po vsej regiji plačujejo uničujočo ceno. Nadaljnje poglabljanje v širši ali dolgotrajni konflikt bi bilo katastrofalno za še milijone drugih.
Več kot 2.100 otrok je bilo ubitih ali ranjenih, med njimi jih je bilo 206 ubitih v Iranu in 118 v Libanonu. Štirje otroci so bili ubiti v Izraelu in eden v Kuvajtu. To so številke na podlagi poročil in bodo po pričakovanjih še naraščale, dokler se nasilje nadaljuje. To pomeni, da je bilo vsak dan od začetka vojne v povprečju ubitih ali ranjenih približno 87 otrok.
Za temi številkami stojijo starši, stari starši, učitelji, bratje in sestre. Skupnosti, mesta in države so v šoku.
Poleg mrtvih in ranjenih smo priča hitremu razseljevanju v več državah, ki ga povzročajo neprekinjeno bombardiranje in ukazi za evakuacijo, zaradi katerih so skupnosti in celotna urbana območja izpraznjena. Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) ocenjuje, da je bilo v Iranu razseljenih do 3,2 milijona ljudi, med njimi do 864.000 otrok. V Libanonu je razseljenih več kot 1 milijon ljudi, med njimi je po ocenah 370.000 otrok – kar je skoraj tretjina vseh razseljenih, pri čemer se številne družine zatekajo v javne zgradbe, vključno s šolami. Približno 90.000 Sircev se je od začetka konflikta vrnilo v Sirijo, skupaj z več tisoč Libanonci.
Na Bližnjem vzhodu je že pred nedavno zaostritvijo konflikta okoli 44,8 milijona otrok živelo v okoljih, prizadetih zaradi konfliktov. Posledice trenutnega dogajanja bodo zanje dolgotrajne.
Vse preveč domov, šol in bolnišnic – sistemov in storitev, od katerih so otroci odvisni – je poškodovanih ali uničenih. Zdravstveni sistemi, ki so bili že prej pod pritiskom, se sedaj sesuvajo. Dobavne verige so motene.
Generalni sekretar Združenih narodov je pozval k takojšnji prekinitvi sovražnosti in deeskalaciji. Vse strani morajo pokazati največjo možno mero zadržanosti. V skladu z mednarodnim humanitarnim pravom morajo biti civilisti vedno zaščiteni. Šole ne smejo biti tarče. Bolnišnice ne smejo biti tarče. Otroci ne smejo biti tarče.
Pravkar sem se vrnil iz Libanona, kjer sem bil ves pretekli teden. To, kar sem tam videl, in to, kar se dogaja po vsej regiji, zahteva vso pozornost in jasen, skupen odziv.
Tam sem bil tudi ob začetku prejšnje zaostritve konflikta oktobra 2024 in sem na lastne oči videl konflikt in razseljevanje v tistem času. Zdaj stojim pred vami s še večjim občutkom nujnosti.
Kriza v Libanonu se stopnjuje že več let. Otroci so doživeli gospodarski zlom, krhanje institucij in ponavljajoče se cikle nasilja, vključno z vojno pred 18 meseci in s to sedaj. To, kar vidimo danes, še poglablja vpliv na otroke.
Za številne družine to ni prvič, da so bile prisiljene pobegniti. Gre za še eno epizodo v neprekinjenem ciklu motenj. Družine so znova v prenatrpanih zavetiščih ali živijo pri sorodnikih oziroma v nedokončanih stavbah, kjer so razmere zelo težke. Obstaja strah, da se bodo razmere v Libanonu še poslabšale, preden se izboljšajo.
Več kot 350 javnih šol se uporablja kot zavetišča, kar moti izobraževanje približno 100.000 učencev. Čeprav potekajo prizadevanja za zagotavljanje dostopa do spletnega izobraževanja in drugih oblik učenja, vemo, da šola pomeni več kot le učenje. Nudi strukturo, zaščito in kontinuiteto. Ko se šole zaprejo ali uporabijo v druge namene – kot zavetišča, se ti stabilizacijski elementi izgubijo.
V bolnišnici v Bejrutu sem srečal 14-letno Nour, ki se je zdravila zaradi hudih poškodb, potem ko je bil njen dom bombardiran. Povedala je, da je spala v svoji sobi, ko se je zbudila pod kamenjem in ruševinami. Kričala je, ljudje okoli nje so prav tako kričali. Vsi člani njene družine so bili poškodovani. Imela je občutek, kot da jo srce sili, da kriči po pomoči. Rešili so jo izpod ruševin in zdaj okreva v bolnišnici. Na stotine otrok ni imelo te sreče. To ni osamljen primer. Odraža širšo situacijo, s katero se soočajo otroci in družine v Libanonu in tudi drugod po regiji.
Kot sem omenil, je bilo od začetka zaostritve konflikta v Libanonu ubitih 118 otrok, 372 pa ranjenih. Če seštejete ti dve številki, to pomeni, da je bilo vsak dan ubitih ali ranjenih toliko otrok, kot jih je v enem razredu.
V zavetišču v Bejrutu sem srečal 15-letno Fatimo, ki je z družino pobegnila z juga v isto šolo, kjer so našli zatočišče že pred 18 meseci. Povedala mi je, da je noč pred najinim srečanjem prebedela ob poslušanju bombardiranja južnega predmestja Bejruta, v skrbeh za svojo družino, prijatelje in prihodnost. Želi si le, da bi se lahko vrnila domov in nazaj v šolo.
Javne storitve v Libanonu so pod hudim pritiskom. Vodovodni sistem je poškodovan. Zdravstveni delavci so bili ubiti, medtem ko so poskušali reševati ljudi.
UNICEF je za 151.000 notranje razseljenih oseb v več kot 250 zavetiščih in na težko dostopnih območjih zagotovil osnovne življenjske potrebščine. Zagotavljamo podporo na področju vode in sanitarij v 188 zavetiščih za približno 46.000 ljudi. Vnaprej smo zagotovili 221.000 paketov visokoenergijskih piškotov in več kot 144.000 pakiranj dopolnilne hrane, pripravljene za takojšnjo uporabo, da bi preprečili podhranjenost otrok. Več kot 13.000 otrok v zavetiščih je prejelo učne materiale. Štirinajst ranjenih otrok je prejelo življenjsko nujne operacije. V sodelovanju s kolegi iz Svetovnega programa za hrano (WFP) uporabljamo sistem humanitarnega obveščanja za izvajanje konvojev na jug države, da dosežemo družine, ki so ostale tam. Na jugu je še nekaj tisoč družin, ki jim skušamo zagotoviti osnovno oskrbo z vodo, hrano in zdravstvenimi potrebščinami.
Vendar pa obseg potreb presega razpoložljive vire pomoči in narašča hitreje kot pred 18 meseci. Število razseljenih ljudi narašča veliko hitreje kot v preteklosti in obstaja tveganje, da se bo še povečalo. Združeni narodi so objavili nujni poziv za pomoč v vrednosti 308 milijonov ameriških dolarjev, od tega znaša delež UNICEF-a 48,2 milijona. Gre za trimesečni nujni poziv. Trenutno je potrebnih še 86 odstotkov sredstev. Ključna potreba je podpora za ohranjanje odziva ter osnovnih storitev, ki so ključne za prebivalstvo, zlasti za razseljene.
Pozivamo k trem takojšnjim ukrepom:
1. Prekinitev sovražnosti ter zaščita civilistov in civilne infrastrukture. Vse strani opozarjamo na njihove obveznosti v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom. Kot je poudaril generalni sekretar ZN, potrebujemo deeskalacijo in politično rešitev konflikta.
2. Varen, hiter in neoviran humanitarni dostop za podporo misijam, ki potekajo na jugu države. To postaja vse težje, saj je uničenih več mostov.
3. Nujna finančna podpora za ohranjanje odziva.
Hvala za vašo pozornost.
