Ko je poplava dosegla Bhaise, je Sonika Nagarkoti s 3-letnim bratcem v naročju zbežala navzgor po hribu. Za njo je poplava odnesla dom, v katerem je njena družina živela že več generacij
Vaša pomoč otrokom bo uporabljena kar najbolj učinkovito: zaradi fleksibilnosti sredstev bo vaša donacija uporabljena za nakup tiste vrste pomoči, ki je trenutno najbolj potrebna in kjer jo otroci najbolj potrebujejo. Otrokom boste tako zagotovili terapevtsko prehrano, čisto pitno vodo, zdravstveno oskrbo, izobraževanje in zaščito pred izkoriščanjem ter zlorabami.
Nuvakot, Nepal: Sonika Nagarkoti je bila 26. avgusta doma s svojo družino v Bhaiseju v okrožju Nuvakot, ko so izvedeli, da se bliža uničujoča poplava.
Njena starša sta ravno opravljala obrede ob obletnici smrti njunega najstarejšega sina. 13-letna Sonika tisti dan ni šla v šolo, ampak je ostala doma s svojo 9-letno sestro in 3-letnim bratom.
Potem so prišla opozorila.
"Moja starša sta bila zaposlena z obredi ob obletnici smrti, ko je do nas prišel nekdo in nam povedal, da prihaja poplava in da moramo zbežati," se spominja Sonika.
Mama ji je izročila najmlajšega otroka in nekaj denarja.
"Z bratom sem tekla po hribu navzgor. Ko sem se ozrla nazaj, je voda že odnesla našo hišo."
Sonika je še naprej tekla skozi džunglo, v naročju pa nosila svojega bratca, medtem ko so ljudje okoli nje vpili, naj se vsi umaknejo na višje območje.
“Nisem vedela, kje sem in kje sta moja starša. Po telefonu ju nisem mogla priklicati.”
Najbolj jo je bilo strah, ker ni vedela, ali je njena družina na varnem.
"Ko sem tekla z bratom, me je bilo zelo strah. Predvsem zato, ker sem bila ločena od svoje družine."
Sonikin oče Som Bahadur Nagarkoti je bil doma, ko je prišla poplava. Klic njegovega brata, ki je delal v hidroelektrarni v Rasuvi, je družini dal le nekaj minut za pobeg.
"Minilo ni niti pet minut, odkar smo končali pogovor, ko je voda dosegla našo vas in jo pred našimi očmi popolnoma uničila," pripoveduje.
50-letni Som je vse življenje živel v Bhaiseju. Tam sta pred njim živela tudi njegov oče in dedek. Njegova družina je v vasi živela že kakih šest generacij.
"Ko smo pogledali navzgor, smo videli ogromne oblake prahu, ko pa smo pogledali navzdol, smo videli, kako voda podira stavbe in vse odnaša s seboj," pravi.
Cesto je odneslo. Vozila in avtobusi so izginili v vodi. Domovi, imetje in družinsko premoženje so izginili v nekaj minutah.
"Takrat sploh nisem mogel dojeti, kaj se dogaja," se spominja Som. "Šele pozneje, ko smo bili na varnem in dovolj visoko, me je vse skupaj zares zadelo. Takrat sem začel jokati."
Odšla je preverit družinski kokošnjak, ko je zagledala prihajajočo poplavo. Poklicala je moža in stekla na varno.
"Imela sem dovolj časa le, da pokličem moža in naredim par korakov, potem pa sem videla, kako se je naša hiša podrla."
Tekla je bosa in ni vedela, kje so njeni otroci.
"Ves čas sem klicala svoje otroke."
Približno uro pozneje se je družina ponovno zbrala.
"Moj svak mi je prinesel sina in ga položil v naročje," pripoveduje Bhagawati. "Po eni uri sem bila končno spet skupaj s svojo družino. Jokala sem. Mislim, da od olajšanja."
Družina je zdaj našla zatočišče v šoli v naselju, ki leži višje od Bhaiseja, skupaj z drugimi družinami, ki so pobegnile pred poplavami.
S seboj imajo le tisto, kar so lahko vzeli in odnesli.
"Imamo samo oblačila, ki jih nosimo na sebi," pravi Bhagawati.
Njen 3-letni sin ima na nogi odrgnine in je brez čevljev. Družina potrebuje tudi osnovne potrebščine, med drugim oblačila, spodnje perilo, zobne ščetke in higienske vložke. Ker trgovine ne obratujejo, ceste in mostovi pa so poškodovani, je do teh stvari težko priti, tudi če imajo družine denar.
Bhagawati pravi, da njena hči joka in se ponoči prebuja, ker se boji, da se bo poplava ponovila. Tudi njen mali sin je še vedno v šoku.
Med potjo skozi džunglo so otroci večkrat prosili za hrano in vodo. Ko so končno prispeli na varno, so jim dali prigrizke iz zdrobljenega riža in leče, vendar sprva niso imeli niti vode.
"Nimamo se kam vrniti, naših domov ni več. Kam naj gremo? Kaj naj naredimo?" pravi Bhagawati.
Obiskuje 7. razred. Tudi njeno šolanje je, tako kot številne druge stvari na tem območju, zaradi katastrofe prekinjeno.
Ena od njenih prijateljic je že odšla v Katmandu.
Običajne stvari v življenju 13-letnice - šola, prijatelji, dom - so nenadoma postale negotove.
Poplave, ki so 26. avgusta zajele okrožja Rasuva, Nuvakot in Dhading, so prizadele najmanj 22.000 otrok. Najmanj 18 šol je bilo popolnoma uničenih, še 20 pa poškodovanih, zaradi česar približno 10.000 šoloobveznih otrok potrebuje nujno pomoč, da bodo lahko nadaljevali s šolanjem.
UNICEF v sodelovanju z vlado Nepala in humanitarnimi partnerji pomaga otrokom in družinam, ki so jih prizadele poplave.
V najbolj prizadete skupnosti pošilja nujne potrebščine, med drugim higienske pripomočke, hkrati pa zagotavlja podporo na področju zdravja, prehrane, čiste pitne vode in sanitarnih ureditev, izobraževanja ter zaščite otrok.
Mobilizirane so bile tudi ekipe za psihosocialno podporo, ki otrokom in družinam pomagajo pri soočanju s tem, kar so doživeli. UNICEF skupaj z vlado išče, evidentira in ponovno združuje otroke, ki so bili ločeni od svojih družin, ter prizadetim gospodinjstvom zagotavlja nujno denarno pomoč.
Za družine, kot je Sonikina, so najpomembnejše še vedno povsem osnovne stvari: varen prostor za spanje, hrana in čista pitna voda, čista oblačila ter možnost, da se njihovi otroci vrnejo vsaj k delčku občutka normalnosti.
Njen oče razmišlja, kako bo družina znova začela, če pa se nima kam vrniti.
"Vse, kar sem podedoval od svojih prednikov, in vse, kar sem imel sam, je izginilo," pravi. "Moja družina je na varnem, zato sem vsaj zaradi tega srečen."
Več zgodb otrok si preberite na: https://unicef.si/zgodbe/
Več o našem delu v Nepalu si lahko preberete na: https://www.unicef.org/nepal/flooding-nepal-2026-0
Paketki veselja so nujne življenjske potrebščine za ogrožene otroke po vsem svetu. In še več! So neizmerno veselje nekoga, ki prav to darilo resnično potrebuje!
