Otroci iz Ukrajine v Romunijo vstopajo preko mosta z igračami

Na dan, ko je izbruhnila vojna v Ukrajini, se je Adrian odpeljal na mejo pogledat, kako lahko pomaga družinam iz Ukrajine, ki bežijo v Romunijo. Naslednji dan je začel brezplačno prevažati ljudi do lokalnih namestitev.

Od takrat Adrian in njegova žena večino časa preživljata na mejnem prehodu. Adrian vstane ob 3. uri zjutraj, se opravi na mejo, nato v službo in nazaj na mejo. Pomaga pri prevozu ali razdeljevanju toplih obrokov. Med drugim je med prišleke v eni noči razdelil 150 litrov vročega čaja.

Ko je z valom solidarnosti na mejo prispelo več prostovoljcev, je Adrian začel iskati nove načine pomoči. Opazil je utrujene ženske, ki so se trudile nositi tako majhne otroke kot svojo prtljago. Prinesel je svoj potni list, prečkal most v Ukrajino in se ponudil, da bo on čez mejo prenesel njihove torbe.

Mame, ki so prihajale v tujo državo in niso govorile istega jezika, so bile do njegove ponujene pomoči sprva zadržane. »Mame so bile videti prestrašene, otroci pa so stekli stran,« pravi Adrian, ki je tudi sam oče. Spoznal je, da kot tujec vzbuja tesnobo namesto nasmehov, ki jih je želel privabiti na njihove obraze.

Zato se je Adrian odločil spremeniti taktiko in je za nasvet vprašal Bianco, eno od svojih hčera, ki je prav tako prostovoljka na mejni točki.

»V otroškem življenju so zelo pomembne igrače,« mu je namignila Bianca, ki bo kmalu dopolnila 16 let. Z veseljem je podarila vse svoje igrače, samo »da je videla, kako obrazi zažarijo od veselja.«

Tamkajšnji poveljnik mejne policije Adi Ioan Pop je opazil odzive otrok in mater ter takoj podprl Adrianovo pobudo in se ji pridružil.

»Pridobil si je njihovo zaupanje in dovolili so mu, da jim pomaga,« pove poveljnik o Adrianu, ki je otrokom ponudil igrače, odnesel njihovo prtljago na kontrolno točko, nato pa se vrnil in začel znova pri naslednji družini.

Adrian je hitro podaril vse igrače iz hčerkine zaloge. Na srečo so začele pritekati donacije nevladnih organizacij. Prostovoljci, nevladne organizacije in obmejna policija so na most postavljali igrače in sadje ter povabili otroke, naj vzamejo, kar jim je všeč.

Kmalu je vse več otrok iz Ukrajine k sebi tesno stiskalo medvedke, pingvine ali druge plišaste živali.

Mama Olena je most prečkala 14. marca s svojo 6-letno hčerko Afino ter pastorkama 21-letno Sašo in 6-letno Evo. »Videla sem, kako prostovoljci našim otrokom podarjajo igrače. Začela sem jokati. Nisem mogel verjeti, da nam lahko kdo pomaga. Veste, v Ukrajini vidimo samo boj.«

Tako kot Olena in Afina, so tudi številne druge matere in otroci po neprespanih nočeh in čakanju na konec vojne naposled zapustili svoje domove in družine. Mnogi so izkoristili zadnje možnosti, ki so jih imeli za odhod, in so bili na poti že več dni, včasih med močnim obstreljevanjem.

Mnogim staršem se o vojni ni bilo lahko pogovarjati z otroki. Nekateri otroci so prostovoljcem povedali, da so jim starši rekli, da gredo na morje. Drugi so rekli, da bežijo pred vojno.

Mame in otroci, ki prečkajo mejo v Sighetu Marmației, si lahko odpočijejo v Modri točki – varnem prostoru, ki deluje s pomočjo UNICEF-a in UNHCR-ja. Tam so nam mame med pogovorom povedale, da se njihovi otroci bojijo zaspati ali stopiti ven iz hiše. Risbe, ki jih otroci rišejo v otrokom prijaznem prostoru, prikazujejo tanke in orožje, sive dinozavre ali temno, deževno nebo.

V Modri točki družine prejmejo prve informacije in storitve, vključno z registracijo, pravnim svetovanjem, psihološkim svetovanjem in nujno zdravstveno pomočjo. Na voljo so tudi toaletni pribor, otroška hrana, topli obroki, prevoz in po potrebi nastanitev.

Modra točka v Sighetu Marmației je bila prva Modra točka, ki sta jo UNICEF in UNHCR v partnerstvu z oblastmi in organizacijami civilne družbe vzpostavila v Romuniji.