Ni besed, ki bi opisale bolečino otrok in družin iz Ukrajine

Ni besed, ki bi opisale, kaj doživljajo ti otroci in družine. Tudi, če jim je uspelo pobegniti od nasilja, so mnogi otroci ranjeni in travmatizirani zaradi vojne. Nekateri so ostali sami, brez staršev ali družinskih članov. 6-letna Milana v otroški bolnišnici v Kijevu okreva po operaciji noge, saj je bila ranjena med obstreljevanjem. Zahvaljujoč predanim zdravnikom se bodo njene rane zacelile, a smrt njene matere, ki napada ni preživela, jo bo zaznamovala za vse življenje.

7-letnega Davida je čez mejo v Romunijo pospremila babica. Sama se namerava vrniti, saj je bil njen mož prisiljen ostati v Ukrajini. David bo nadaljeval pot do Češke, kjer živita njegova starša.

Meje Ukrajine so postale simbol za slovo. »Nikoli ne bom pozabila očetovih oči, ko sem se od njega poslovila na meji. To je bilo drugič, ko sem ga videla jokati,« pravi Vira, mama 4-letnega sina Platona po tem, ko ju je njen oče odložil na romunski meji. Z malim Platonom sta zadnje štiri noči prespala v avtu.

Prihodnost za te otroke in družine ostaja negotova. 9-letni Yaroslav in njegova mama Vika sta v iskanju miru na poti že več dni. »Družina je ostala v Ukrajini. Ves čas se skrivajo. Dogaja se katastrofa,« pravi Vika. Želi si, da bi s sinom lahko šla na varno. »Imam nekaj prijateljev po Evropi, mogoče bova lahko šla k njim, a ne veva. Morda v Španijo, a nisem prepričana,« še doda.

Vsak otrok si zasluži mir. Do takrat pa so številni povsem odvisni od humanitarne pomoči. UNICEF in partnerji so na terenu, da otrokom in njihovim družinam zagotavljajo življenjsko pomembno pomoč in storitve.