Marvin dnevnik: preživeti dnevi v Gazi

Spopadi na območju Gaze imajo izjemno uničujoč vpliv na mlade, na njihovo vsakdanje življenje in na upe ter želje za prihodnost.

Marva je 21-letna študentka četrtega letnika medicine na univerzi Al-Azhar v Gazi, ki ji je vojna popolnoma spremenila življenje. Želi si postati kirurginja, a te sanje so, tako kot pri mnogih njenih vrstnikih, za zdaj odložene. Marva in njena družina so bili doslej že štirikrat evakuirani iz taborišč, ko so poskušali najti varno zatočišče. Njena družina na žalost predstavlja le majhno število od 1,7 milijona ljudi, ki so notranje razseljeni v Gazi in od še več milijonov ljudi, ki so razseljeni zaradi spopadov po vsem svetu.

Težko si je predstavljati, kako poteka vsakdan na vojnem območju.

Kadar lahko, Marva ohranja stike z UNICEF-ovim osebjem z glasovnimi sporočili in videoposnetki. Z njimi deli svoje strahove in izzive, povezane z življenjem v tej grozljivi vojni. Spodaj je odlomek iz glasovnega sporočila, ki nam ga je poslala Marva:  

"Pred nekaj dnevi se je v naši bližini zgodil bombni napad. Mislili smo, da nas bo zadelo. Eksplozija je bila tako oglušujoča in zdelo se je, da bo šotor odletel. In sekundo po eksploziji smo slišali, da je nekaj padlo blizu nas, manj kot pol metra stran, kjer sta spali moja sestra z nečakinjo v naročju. Bili smo delček sekunde in pol metra oddaljeni od tega, da bi izgubili osebo, ki jo imamo najraje na tem svetu. Na medicinsko fakulteto sem se vpisala, ker sem želela reševati življenja ljudi, zdaj pa sem nemočna, da bi rešila življenja ljudi, ki jih imam rada."

Družine, kot je Marvina, vsak dan živijo v strahu in ne vedo, kaj bo prinesel naslednji dan in ali bodo sploh preživele.

Z UNICEF-om se je Marva pogovarjala pred nekaj meseci in čeprav je bila njena družina od takrat večkrat razseljena, je ostala ves čas v stiku. Z nami je delila svoja občutja in misli ter nam omogočila vpogled v vsakdanje življenje sredi konflikta, ki se ne bi smel dogajati.

Prisluhnite njenim mislim in pričevanjem v prispevkih spodaj.

Marva opisuje običajen dan s svojo družino, kako se počuti zaradi vojne in zakaj je včasih nemogoče zaspati.

"Vsak dan se zbudimo ob 5. uri zjutraj in bratje nam v vedrih prinašajo vodo iz bližnjih hiš. Oče gre na tržnico, da nam kupi zelenjavo, ki jo tisti dan potrebujemo.

S sestro poskušava brati romane, da bi si zapolnili čas, vendar naju nič ne more odvrniti od krute resničnosti. V resnici ni naporno nositi vode na dolge razdalje in ni naporno kuhati na ognju. Na to se navadiš.

Vendar pa je zelo naporno živeti v nenehnem strahu. A smrt ni tisto, česar se bojimo. Bojimo se preživetja smrti. Če preživiš bombni napad, potem si bodisi ranjen bodisi moraš prestati amputacijo okončine brez anestezije. Ali pa preživite in izgubite svoje bližnje. Si predstavljate, kakšna nočna mora bi bila biti edini preživeli iz celotne družine?

Nato se ob 18. uri, ko se začne mračiti, uležemo, da bi spali, čeprav je zaradi nenehnega brenčanja nadzornih brezpilotnih letal nemogoče zaspati.

Včasih se mi zdi, da me to spravlja ob pamet. Tako je v bistvu videti moj dan."

V naslednji izmenjavi sporočil z UNICEF-om Marva pripoveduje o izzivih, ki jih je njena družina doživela med zadnjo evakuacijo po zaostritvi razmer oktobra 2023.

"Moja družina in jaz smo doživeli veliko. Zavetišče v Kan Junisu, kamor smo se zatekli, je bilo oblegano in nekaj ljudi je umrlo. Vsaka družina v zavetišču je mislila, da je naslednja na vrsti. Naslednji dan so nam ukazali, da se moramo evakuirati," pojasnjuje Marva. 

"Na poti v Rafo nisem mogla nehati jokati. To je bilo že četrtič, da smo morali pobegniti. In vedela sem, da ne bo zadnjič. Ko sem mamo vprašala, kam gremo, je rekla, da bomo morali spati na ulici, dokler ne najdemo drugega prostora. Rekla je, naj molim, da tisto noč ne bo deževalo.  

Ko pa smo prišli v Rafo, je na srečo poklical bratov prijatelj in nam ponudil svoj šotor, da bi v njem preživeli nekaj dni. Tisto noč je zelo deževalo. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če bi morali spati na ulici. Nekaj dni pozneje smo se preselili v šotor, ki smo ga postavili na edinem praznem prostoru, ki smo ga še lahko našli na plaži. Veter je bil tako močan in mrzlo je bilo.  

Rafa naj bi bila varna, vendar so jo še vedno močno bombardirali." 

V zadnjem pogovoru Marva opisuje čustva, ki jih doživlja od izbruha vojne naprej.

"Ta vojna nas pelje skozi vihar čustev," pravi. "Nekatere dni sem zelo jezna na ves svet. Nato nekaj dni žalujem za vsem, kar smo izgubili. Včasih pa ne čutim ničesar. Te dni se počutim še posebej nemočno.  

Pred nekaj dnevi se je v naši bližini zgodil bombni napad. Mislili smo, da bo zadelo nas. Eksplozija je bila tako oglušujoča in zdelo se je, da bo šotor odletel. Sekundo po eksploziji smo slišali, da je nekaj padlo blizu nas. Manj kot pol metra od mesta, kjer je spala moja sestra z nečakinjo v naročju. Bila sem delček sekunde in pol metra oddaljena od tega, da bi izgubila osebo, ki jo imam najraje na tem svetu.  

Na medicinsko fakulteto sem se vpisala, ker sem želela reševati življenja ljudi. Zdaj pa sem nemočna, da bi rešila življenja ljudi, ki jih imam rada. Edina stvar, ki mi pomaga preživeti dan, je upanje, da dokončam šolanje in možnost, da svojo družino spravim na varno ter ponovno zgradim naša življenja." 

Marva je z nami v rednem stiku in čeprav je bila njena družina od pričetka javljanj že večkrat razseljena, si vedno vzame čas za poročanje o lokaciji in stanju nje ter njene družine. Zmeraj je pripravljena deliti svoje izkušnje, misli ter občutke o življenju sredi kaosa vojne, v kateri se je znašla. 

Donatorji in podporniki omogočate, da je UNICEF v Gazi prisoten že 40 let in da lahko neutrudno zagotavljamo pomoč otrokom ter družinam. Zavezani smo, da bomo v Gazi ostali, dokler nas bodo potrebovali. Prosimo, bodite še naprej z nami za otroke v nujnih primerih - v Gazi in po vsem svetu.