Velika večina družin v Gazi je razseljena in je izgubila vse – svoje domove in imetje. Po dveh letih vojne še vedno živijo v strašnih, ponižujočih razmerah, v začasnih šotorih ali poškodovanih stavbah, kjer so izpostavljeni močnemu dežju, mrazu in boleznim. V teh strašnih razmerah otroci ostajajo izpostavljeni dvojni nevarnosti podhranjenosti in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti.

Maysaa iz Gaze, mati petih otrok, pravi:

"Prihajamo iz Al-Zaytouna. Pred premirjem smo izgubili vsa oblačila, ko je bila ogrožena naša hiša in smo imeli le deset minut časa za beg. Ničesar nismo vzeli s seboj. Ponoči, ko je pihal močan veter in se je začelo deževati, se je šotor zrušil name in na moje otroke. Voda je zalila notranjost. Moja hči Sidra ima samo dva kosa oblačil, oba sta premočena, zato zdaj v tem mrazu nosi kratke hlače."

Dodaja:
"Imam samo dve vzmetnici in dve odeji za šest otrok v tem raztrganem šotoru ob morju."