Po svetu se odvijajo številne krize. A glede na število prizadetih otrok, se v Sudanu ta trenutek odvija največja humanitarna kriza na svetu. To je tudi kriza, ki je posledica zanemarjanja. O številnih neštetih grozodejstvih nad otroki v Sudanu se namreč v medijih ne poroča, pogosto tudi zaradi zelo omejenega dostopa do terena. UNICEF Slovenija z novo kampanjo zbira sredstva za pomoč otrokom in družinam v Sudanu.
V soboto zjutraj je v UNICEF-ovem otrokom prijaznem prostoru v zvezni državi Kartum ekipa dečkov igrala nogomet, ko je igrišče zadel izstrelek. Dva dečka sta bila ubita, skoraj vsi ostali v ekipi pa so bili ranjeni. S temi otroki sem se srečal tako v bolnišnici kot v UNICEF-ovem otrokom prijaznem prostoru. Vsi so še vedno zelo vznemirjeni.
Včeraj sem govoril z zdravstveno delavko, ki mi je predstavila razsežnosti spolnega nasilja med vojno, ki v Sudanu traja že več kot 15 mesecev. Pojasnila je, da je imela neposreden stik z več sto ženskami in deklicami, nekatere so bile stare komaj 8 let, ki so bile posiljene. Mnoge so bile v ujetništvu več tednov. Govorila je tudi o zaskrbljujočem številu dojenčkov, rojenih po posilstvih, ki so jih mame zapustile.
V sudanski vojni je bilo ubitih ali ranjenih že na tisoče otrok. Spolno nasilje in novačenje otrok v bojne skupine sta vse pogostejša. Razmere so še slabše tam, kjer je še vedno onemogočena stalna humanitarna prisotnost.
Pet milijonov otrok je bilo že prisiljenih zapustiti svoje domove – vsak dan je razseljenih povprečno 10.000 deklic in dečkov, kar pomeni, da se v Sudanu ta hip odvija največja globalna kriza razseljevanja otrok. Mnogi med njimi so se morali v iskanju varnosti že večkrat preseliti.
Že več kot leto dni ponavljamo, da sudanski otroci ne morejo čakati. Zdaj umirajo. V taborišču Zamzam je bila potrjena lakota. To je prva potrditev lakote, ki jo je Odbor Famine Review Committee (ekipa vodilnih neodvisnih mednarodnih strokovnjakov, ki spremlja razmere na področju prehranjenosti in ugotavlja kdaj so izpolnjeni pogoji za razglasitev lakote) sprejel po več kot sedmih letih, in šele tretja potrditev lakote, odkar je bil ta sistem spremljanja vzpostavljen pred 20 leti.
Če smo zelo jasni: brez varnega in neoviranega dostopa ter odprave ovir, bi se lahko lakota, ki je bila v tem delu Sudana potrjena pred dnevi, razširila, posledica pa bo katastrofalno število mrtvih otrok.
Poleg Zamzama je na robu lakote še 13 drugih območij v Sudanu. V njih živi kar 143.000 otrok, ki že trpijo zaradi najbolj smrtonosne vrste podhranjenosti. Strokovnjaki ne podajajo napovedi o umrljivosti, vendar morajo zaradi trenutnih razmer vplivne vlade in donatorji priznati naslednje:
brez ukrepanja lahko v prihodnjih mesecih umre več deset tisoč sudanskih otrok. Več deset tisoč. In to nikakor še ni najslabši možni scenarij. Ob vsakem izbruhu bolezni bo umrljivost skokovito narasla. Bolezni se najbolj bojimo. Če izbruhnejo ošpice, driska ali okužbe dihal – ne pozabimo, da se v trenutnih življenjskih razmerah ter ob močnem deževju in poplavah te bolezni širijo kot požar – se bodo grozljivi obeti za sudanske otroke še bolj dramatično poslabšali.
Ta hip otroci in družine v Sudanu nujno potrebujejo:
– Neoviran in varen dostop humanitarne pomoči po vseh poteh, tudi preko konfliktnih območij, zlasti Darfurja, Kartuma in Kordofana, in preko sudanskih meja.
– Spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic.
– Množično povečanje donatorskih sredstev, da bi preprečili propad ključnih sistemov, od katerih so odvisna življenja, vključno s plačilom za delavce na terenu, zagotavljanjem življenjsko pomembnih zalog in vzdrževanjem ključne infrastrukture.
– Takojšnjo prekinitev ognja.
V tej zapleteni katastrofi za otroke UNICEF ostaja na terenu in zagotavlja rezultate. V letošnjem letu so UNICEF in partnerji 5 milijonom otrok in družin zagotovili čisto pitno vodo, več kot 3 milijonom ljudi ključne zdravstvene pripomočke, še 3 milijonom pa preglede za ugotavljanje podhranjenosti. UNICEF je dostavil tudi življenjsko pomembne zaloge hrane za zdravljenje 215.000 hudo podhranjenih otrok. Predstavljajte si, kaj lahko UNICEF in partnerji storijo z večjim dostopom.
Naj končam tam, kjer sem začel: smrti otrok, ki so igrali nogomet. Njihov kapetan in najboljši igralec ekipe je bil tudi eden najmlajših. Ubil ga je šrapnel. Ko sem njegove soigralce vprašal, kdaj upajo, da bodo spet igrali, je bil njihov odgovor enoten: “nikoli”.
Z zatiskanjem oči pred Sudanom in ignoriranjem neizmernega trpljenja se nadaljuje nevaren precedens globalne brezbrižnosti do otrok.
