Stradanje in podhranjenost ogrožata otroke v Jemnu, medtem ko se nasilje še naprej stopnjuje 

Otroci po vsem Jemnu so znova med najbolj prizadetimi zaradi stopnjevanja konflikta.  

Danes bi rad začel ne s številkami, temveč z otrokom.Včeraj sem obiskal center za razseljene osebe Al Firdous v Adenu in se na lastne oči prepričal, kako je ponovno zaostrovanje spopadov prizadelo otroke in družine. 

Tam sem se v mobilni kliniki, ki jo podpira UNICEF, srečal s štiriletnim Taho. Njegova družina je pravkar pobegnila pred nasiljem v okrožju Mokha, približno 200 kilometrov stran, ter za seboj pustila dom in vse svoje imetje. Taha trpi zaradi hude akutne podhranjenosti. Njegova mati nam je povedala: »Pobegnili smo brez vsega. Edino, česar me je bilo strah, je bilo, da bom izgubila sina, še preden bomo našli pomoč. Tahova zgodba žal ni osamljen primer. 

To, kar doživljata on in njegova družina, je mogoče videti po vsej državi, pri čemer so življenja prebivalcev že tako prizadeta zaradi večletnih vztrajnih prehranskih kriz. 

Krepi se še en začarani krog, ki ga jemenski otroci predobro poznajo: konflikt povzroča stradanje, zaradi stradanja pa so otroci še bolj ranljivi za posledice konflikta. V zadnjih tednih je bilo med skoraj 2.900 otroki, ki so jih mobilne prehranske ekipe UNICEF-a pregledale na območjih, kjer je varen dostop humanitarnih organizacij zagotovljen in mogoč, več kot četrtina akutno podhranjenih, več kot 200 otrok pa je bilo hudo akutno podhranjenih. Vendar je to le bežen vpogled v uničujoče razmere. 

Po vsej državi – še pred nedavnim zaostrovanjem spopadov – naj bi bilo leta 2026 akutno podhranjenih več kot 2,2 milijona otrok, mlajših od pet let, med njimi je več kot pol milijona hudo akutno podhranjenih, ki je najhujša in najbolj smrtonosna oblika podhranjenosti. 

V teh že tako skrajno težkih razmerah je dostop do zdravstvene oskrbe in zdravljenja podhranjenosti vse bolj moten. Za vse preveč družin iskanje hrane zdaj pomeni tudi nenehno razseljevanje. V zadnjih treh tednih je bilo svoje domove prisiljenih zapustiti skoraj 130.000 ljudi, med njimi po ocenah 71.000 otrok. Večina jih je razseljenih v jugozahodnem guvernoratu Taiz, od koder se zaradi spopadov, zaprtih cest ali pomanjkanja možnosti za prevoz ne morejo umakniti na varnejša območja. 

Nekatere družine so morale zapustiti svoje domove ne enkrat, ne dvakrat, temveč celo šestkrat. 

Haifa, mlada mati, ki je pobegnila z zahodne obale Jemna, nam je povedala: »Streljanje se je vse bolj približevalo in hiša se je tresla. Nisem imela časa razmišljati. Vedela sem samo, da moramo z družino zbežati.« Danes živijo v šotoru v hudi vročini, brez vira dohodka in s težavami pri zagotavljanju hrane in zdravil. »Razselitev nam je vzela dostojanstvo,« pravi Haifa. To je posledica razselitve. Človeku ne vzame le doma. Vzame mu tudi vir preživetja. Skupnost. Samostojnost. Vsakdanjo rutino. Gotovost, da bo jutri sploh podoben današnjemu dnevu. 

Poleg tega, da so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, so številni otroci v tem konfliktu že plačali najvišjo ceno. Od 3. septembra letos je UNICEF potrdil smrti najmanj 15 otrok, še 14 jih je bilo ranjenih. Trije otroci so še vedno pogrešani. Za vsakim od teh otrok stoji starš, ki doživlja nekaj nepredstavljivega – žalost, strah ali agonijo negotovosti, ker ne ve, kaj se je zgodilo z njegovim otrokom. 

Prizadeto je tudi izobraževanje. V zadnjih tednih je bilo 243 šol zaprtih ali pa so začasno prekinile pouk, kar je prizadelo več kot 137.000 učencev. 

UNICEF širi humanitarni odziv in si prizadeva doseči do 231.000 ljudi v Jemnu, med njimi številne otroke, z mobilnimi zdravstvenimi in prehranskimi ekipami, zagotavljanjem čiste pitne vode, podporo zdravstvenim ustanovam ter storitvami zaščite otrok. 

A humanitarna pomoč ne more nadomestiti zaščite. Od otrok ne moremo še naprej pričakovati, da bodo preživeli razmere, ki jim sploh nikoli ne bi smeli biti izpostavljeni. 

Vse strani morajo zaščititi otroke in civilno infrastrukturo, spoštovati mednarodno humanitarno pravo ter omogočiti varen in neoviran dostop humanitarne pomoči do tistih, ki jo potrebujejo. 

Otroci, ki sem jih srečal tukaj, ne govorijo o geopolitiki. Sprašujejo o domu, šoli in ljudeh, ki so jih pustili za seboj. Sprašujejo, kje bodo nocoj spali. To ne bi smela biti ključna vprašanja njihovega otroštva. 

Otroci v Jemnu so zaradi konflikta že preveč izgubili. Ne smemo jim dovoliti, da izgubijo še več.