Od premirja v začetku oktobra lani, pa do danes, je bilo v Gazi ubitih več kot 100 otrok. To pomeni, da je bil v povprečju vsak dan ubit en deček ali ena deklica. Med premirjem.
Življenje v Gazi ostaja zadušljivo. O preživetju se govori v pogojniku. Medtem ko so se bombardiranja in streljanje med premirjem zmanjšali, se niso ustavili.
To, čemur svet zdaj pravi „mir“, bi se kjerkoli drugje štelo za krizo. Na žalost je posledica premirja tudi ta neželen učinek: palestinski otroci iz Gaze so izginili iz našega vidnega polja.
Od premirja je UNICEF zabeležil poročila o vsaj 60 ubitih dečkih in 40 ubitih deklicah v Gazi. Število 100 se nanaša le na incidente, za katere so na voljo zadostni podatki za zabeležbo, predvideva pa se, da je dejansko število ubitih palestinskih otrok še večje. Hkrati je bilo na stotine otrok ranjenih.
Pred nekaj dnevi sem sedel z eno od teh žrtev. Devetletni Abid Al Rahman je s prijatelji nabiral les v Han Junisu, ko je prišlo do zračnega napada. Šrapnel mu je poškodoval oko – in ta košček kovine je še vedno v njegovem očesu.
Ob nadaljevanju napadov v Gazi ostajajo v veljavi stroge omejitve za vstop mnogih osnovnih potrebščin za pomoč prebivalcem – od nekaterih nujnih medicinskih potrebščin do plina za kuhanje, goriva in delov za življenjsko pomembne sisteme za oskrbo z vodo in sanitarne sisteme.
Pomembno pa je omeniti, da je premirje omogočilo napredek na nekaterih področjih.
Na področju zdravstva so UNICEF in partnerji razširili primarne zdravstvene storitve, vključno s cepljenjem, zlasti na prej popolnoma odrezanem severu Gaze, medtem ko se ljudje poskušajo vrniti domov.
V prizadevanjih za izboljšanje higiene in sanitarnih razmer UNICEF uporablja vse, od oslov do buldožerjev, in vsak mesec odstrani tisoč ton trdnih odpadkov.
Gazo sta nedavno zajela deževje in mraz, vendar smo v okviru priprav UNICEF-a na zimo zagotovili skoraj milijon toplih odej in sto tisoče kompletov zimskih oblačil za otroke.
Izjemnega pomena je, da smo opravili nujna in življenjsko pomembna popravila vodovodov, črpališč in kanalizacijskih omrežij, in to vse na podlagi palestinske iznajdljivosti, saj pri uvozu nadomestnih delov veljajo omejitve.
Na področju prehrane smo v Gazi vzpostavili še dodatnih več kot 70 prehranskih objektov. Lakota se je umaknila iz Gaze.
Kljub tem skromnim dosežkom, so življenja otrok v Gazi po dveh letih vojne nepredstavljivo težka. Otroci živijo v strahu, njihove psihološke poškodbe pa ostajajo nezdravljene. Dlje kot bo to trajalo, tem globlje bodo te poškodbe in težje jih bo pozdraviti.
Premirje, ki zmanjša pogostnost bombardiranja, je napredek. A premirje, ki še vedno pokopava otroke, ni dovolj. To je opozorilo, ki zahteva izvrševanje, humanitarni dostop do pomoči potrebnih in odgovornost.
Zdaj je čas, da zmanjšano nasilje spremenimo v resnično varnost: omogočimo vstop humanitarne pomoči v Gazo, močno povečamo obseg medicinskih evakuacij in poskrbimo, da se takoj zdaj in resnično konča ubijanje otrok v Gazi.
