9-letna Meral stoji ob ruševinah svojega poškodovanega doma v begunskem taborišču Nuseirat. Po poškodbah, ki jih je utrpela, ko je bil njen družinski dom zadet, so ji morali amputirati desno nogo. Tisto noč je izgubila tudi mamo in babico.

Danes živi z očetom v poškodovanem domu, kjer je dostop do vode in elektrike še vedno omejen.

Pred zaostrovanjem spopadov je Meral rada hodila v šolo, se igrala s prijateljicami in risala. Zdaj so stvari, ki so se nekoč zdele samoumevne, postale težko dosegljive.

"Pogrešam hojo, pogrešam tek," pravi. Njena največja želja je dobiti protezo, ki bi ji omogočila večjo samostojnost pri gibanju.

"Želim spet stati na svojih nogah. Želim hoditi v šolo, ne da bi me moral kdo nositi."

Kljub vsemu, kar je doživela, Meral še vedno rada riše. V njenem zvezku so narisani srčki, hiše in sonce: spomini življenja, ki ga pogreša, in prihodnosti, ki si jo želi.