Najnovejše UNICEF-ovo poročilo, ki je bilo objavljeno danes, kaže, da se na začetku tretjega leta pandemije COVID-19 v 23 državah, v katerih skupaj živi okoli 405 milijonov šoloobveznih otrok, šole še niso v celoti odprle. Številni šolarji bodo morda za vedno prekinili z izobraževanjem.
V poročilu Are children really learning? (Se otroci zares učijo?) so za posamezne države navedeni podatki o vplivu pandemije COVID-19 in z njo povezanih zaprtij šol na otroke ter posodobljena analiza stanja na področju izobraževanja otrok pred pandemijo. Poročilo navaja, da je skoraj 147 milijonov otrok v zadnjih 2 letih zamudilo več kot polovico pouka v živo. To pomeni, da so po vsem svetu otroci zamudili 2 bilijona ur pouka v živo.
»Če otroci s svojimi učitelji in z vrstniki nimajo neposrednega kontakta, pri tem trpi njihov učni proces. Če pa s svojimi učitelji in vrstniki sploh ne morejo komunicirati, lahko pride do zaostankov v pridobivanju znanja, ki jih ne bo mogoče nadoknaditi,« je dejala Catherine Russell, izvršna direktorica UNICEF-a. »Ker se povečujejo neenakosti glede dostopa do izobraževanja, to pomeni, da izobraževalne okoliščine ustvarjajo največji prepad med otroki, namesto da bi ga izenačevale. Ves svet je na slabšem, če ne moremo izobraževati otrok.«
Poleg podatkov o izgubah na področju učenja poročilo navaja tudi, da obstaja vse več dokazov o tem, da se številni otroci niso vrnili v šole, ko so se te ponovno odprle. Podatki iz Liberije denimo kažejo, da se od decembra 2020, ko so se šole ponovno odprle, 43 % učencev javnih šol sploh ni vrnilo vanje. Število otrok v Južni Afriki, ki ne obiskujejo šol, se je od marca 2020 do julija 2021 potrojilo(z 250.000 se je povečalo na 750.000). V Ugandi se januarja 2022, ko so se šole po dvoletnem zaprtju ponovno odprle, približno 1 od 10 šoloobveznih otrok ni vrnil vanje. V Malaviju se je odstotek deklic, ki so prenehale obiskovati srednjo šolo, povečal za 48 % (s 6,4 % leta 2020 na 9,5 % leta 2021). V Keniji so opravili raziskavo med 4.000 najstniki, starimi od 10 do 19 let, in ugotovili, da se 16 % deklic in 8 % dečkov ni vrnilo v šole, ko so se te ponovno odprle.
Otroci, ki ne obiskujejo šol, so med najbolj ranljivimi in marginaliziranimi skupinami otrok v družbi. Pri teh otrocih obstaja velika verjetnost, da ne bodo znali brati, pisati in izvajati osnovnih matematičnih operacij, prav tako pa ne bodo deležni zaščite, ki bi jo sicer prejeli v šoli, zaradi česar je bolj verjetno, da jih bodo izkoriščali ter da bodo vse življenje živeli prikrajšani in v revščini.
Poročilo navaja, da najbolj sicer trpijo otroci, ki ne hodijo v šolo, vendar pa podatki iz 32 držav in ozemelj, ki so bili zbrani še pred pandemijo, kažejo na izjemno nizko raven učenja, ki se je verjetno še poslabšala zaradi vseh izgubljenih priložnosti za učenje v pandemiji. V obravnavanih državah je trenutni tempo učenja tako zelo počasen, da bi večina šoloobveznih otrok potrebovala 7 let, da bi osvojila osnovne veščine branja, ki bi jih morali sicer osvojiti v 2 letih, ter 11 let, da bi osvojila osnovne računske spretnosti.
V številnih primerih ni zagotovila, da so se šoloobvezni otroci sploh naučili osnov. V 32 obravnavanih državah in ozemljih ena četrtina otrok iz 8. razreda (starih približno 14 let) ni imela osnovnih bralnih veščin, več kot polovica pa ni imela računskih spretnosti, ki bi jih sicer pričakovali od otroka iz 2. razreda (starih približno 7 let).
»Še pred pandemijo so najbolj marginalizirani otroci zaostajali za svojimi vrstniki. Sedaj, na začetku tretjega leta pandemije, si ne moremo privoščiti, da bi se vrnili nazaj v »normalno« stanje. Potrebujemo namreč novo »normalnost«: otroci naj se vrnejo v šole, kjer se bo ocenilo, na kateri stopnji učnega procesa se nahajajo, in kjer jim bodo zagotovili intenzivno podporo, ki jo potrebujejo, da bi lahko nadoknadili zamujeno. Zagotoviti pa je treba tudi, da so učitelji usposobljeni in imajo vse potrebne vire za poučevanje. Preveč je na kocki, da bi si lahko privoščili kar koli drugega,« je dejala Catherine Russell.
