Vsak dodatni dan vojne je še en dan več, ko trpijo otroci

Prejšnji teden sem se vrnil z misije v Ukrajini. V 31 letih svojega humanitarnega dela sem le redko videl toliko uničenja v tako kratkem času. 

Še posebno grozljiv je bil petkov napad na železniško postajo v mestu Kramatorsk, ki je ključna točka za tisoče družin na begu iz oblasti Donetsk, kjer so priča nekaterim od najgrozovitejših izbruhov nasilja in uničenja.  V času napada je bila postaja polna družin, ki so si obupano želele zapustiti območje, kjer se nasilje le še stopnjuje. Omeniti je treba tragično ironijo dejstva, da so v trenutku, ko je v tem nesmiselnem izbruhu nasilja umrlo toliko ljudi, le kilometer stran naše ekipe raztovarjale humanitarno opremo za reševanje življenj. 

Napad na železniško postajo v mestu Kramatorsk je popolnoma brezvestno dejanje. Obenem pa gre tudi le še za en izbruh v tej vojni, ki kaže na očitno neupoštevanje pomena življenj civilnega prebivalstva in mednarodnega humanitarnega prava.V Ukrajini napadajo otroke, družine in skupnosti. 

Po nekaterih ocenah je v svojih domovih ostalo 3,2 milijona otrok, od katerih jih skoraj polovica morda kmalu ne bo več imela dovolj hrane. Zaradi napadov na vodno infrastrukturo in izpadov električne energije 1,4 milijona ljudi v Ukrajini nima dostopa do vode, dodatnih 4,6 milijonov pa ima do nje le omejen dostop.

Situacija je še hujša v mestih, kot sta Mariupolj in Herson, kjer otroci s svojimi družinami že več tednov živijo brez tekoče vode in sanitarij, redne oskrbe z vodo ter zdravniške oskrbe. Skrivajo se v svojih domovih in kleteh ter čakajo, da se konča nasilje in da prenehajo padati bombe.

Včeraj je urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice potrdil, da je bilo ubitih 142 otrok, 229 pa jih je bilo ranjenih.  Vemo, da so te številke verjetno še bistveno višje in da je veliko otrok umrlo zaradi navzkrižnega ognja ali uporabe eksplozivnih naprav na poseljenih območjih.

Enega od teh otrok sem spoznal na oddelku za intenzivno nego bolnišnice v Zaporožju. Štiriletnega dečka Vlada so dvakrat ustrelili v trebuh, ko je z družino bežal z obleganega območja. Čeprav je Vlad še vedno nezavesten, zdravniki pričakujejo, da bo preživel. Številni drugi otroci te sreče niso imeli. V napadih so ogroženi tudi vsi sistemi, ki otrokom pomagajo preživeti. 

Vojskovanje je poškodovalo ali povsem uničilo na stotine stanovanjskih hiš. Zaradi napadov na bolnišnice, zdravstvene ustanove in zdravstveno opremo ter smrti in poškodb zdravstvenih delavcev ljudje še težje dostopajo do nujne zdravstvene oskrbe, osnovnih zdravstvenih storitev in zdravil.

Na stotine šol in izobraževalnih ustanov so napadli ali pa jih uporabljajo v vojaške namene. Druge podobne ustanove služijo za zatočišča civilnemu prebivalstvu. Zapiranje šol po vsej državi vpliva na učenje in prihodnost 5,7 milijonov šoloobveznih otrok in 1,5 milijona študentov. V regiji Donbas so se v zadnjih osmih letih konflikta na glavo postavila življenja in izobraževanje celotne generacije otrok.

Pozdravljamo prizadevanja oblasti, da bi še naprej zagotovile nemoteno izobraževanje. Vendar je to lahko le začasna rešitev. Lekcije, ki smo jih pridobili v pandemiji, pričajo o tem, kako pomembno je, da se otroci učijo v šolah, skupaj s svojimi vrstniki in učitelji.

V Zaporožju sem spoznal družine, ki so mi povedale, da sicer niso želele zapustiti svojih domov, vendar so bile to prisiljene storiti, ko je obstreljevanje in nasilje postalo nevzdržno. Na tisoče drugih družin si sedaj prizadeva zbežati, preden se okrog njih zoži krog vojskovanja. Na poti se bodo soočali še z drugimi nevarnostmi, kot so izstrelki, navzkrižni ogenj in ostanki eksplozivnih sredstev.

V samo šestih tednih sta se morali razseliti skoraj dve tretjini ukrajinskih otrok. Ti otroci so morali za seboj pustiti prav vse: svoje domove, šole, pogosto pa tudi družinske člane. 

Slišal sem zgodbe obupanih staršev o tem, kaj vse so morali storiti, da so za svoje otroke našli varno zavetje, in zgodbe žalostnih otrok, ki se ne morejo vrniti v šolo. Socialna delavka mi je povedala zgodbo o starših, ki so morali svoje otroke poslati na pot z voznikom tovornjaka, da bi jih poslali čim dlje od strelne linije.

Pri takšnih otrocih brez spremstva obstaja bistveno večje tveganje, da bodo izkusili nasilje, zlorabo, izkoriščanje in trgovanje. Podobnim tveganjem so izpostavljene tudi ženske.  Zelo nas skrbijo vse pogostejša poročila o spolnem nasilju in drugih oblikah nasilja na podlagi spola.

K sreči so se sosednje države odzvale v velikem številu in podpirajo ter sprejemajo begunce. Solidarnost ljudi do beguncev iz Ukrajine je zelo dobrodošla, seveda pa bi bilo treba podobno ravnati tudi v primeru drugih beguncev, ki prosijo za zaščito in azil, ne glede na to, od kod prihajajo. UNICEF in naši partnerji delamo prav vse, kar je v naši moči.

V Ukrajini se še naprej spopadamo z izjemno težavnimi pogoji delovanja.  V zadnjih nekaj tednih smo opazili nekaj napredka, saj so naše ekipe s potrebščinami med drugim prispele do mest Sumi, Harkov in Kramatorsk. Vendar to nikakor ni dovolj.

Zaradi nenehnega vojskovanja ne moremo doseči tistih ljudi na številnih območjih v državi, ki so naše pomoči najbolj potrebni. Temu smo bili priča prejšnji teden v mestu Kramatorsk, saj so morale naše ekipe prekiniti raztovarjanje potrebščin in se umakniti na varno pred bližnjimi eksplozijami.

Lokalnim organom pomagamo tudi identificirati in registrirati otroke, ki so brez spremstva ali ki so bili ločeni od staršev ali svojcev. Družinam zagotavljamo prepotrebno humanitarno denarno pomoč in skrbimo za več ozaveščenosti, da se tako zmanjša tveganje, ki ga predstavljajo neeksplodirana ubojna sredstva.

V Zaporožju sem obiskal sprejemni center, ki so ga vzpostavile lokalne oblasti in ki ga večinoma vodijo strokovnjakinje, kjer so lahko razseljeni ljudje deležni zdravstvene in psihosocialne pomoči, dobijo pa tudi topel obrok in mesto, kjer si lahko malce odpočijejo. Tovrstne storitve so bistvenega pomena, nikakor pa ne gre za rešitve. 

Veliko ljudi, ki je iz Ukrajine zbežalo zgodaj, je našlo zatočišče v drugih državah. Ne vemo, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki svoje mesto ali svojo državo zapuščajo zdaj. Nasilju so bili namreč priča dlje časa, morda pa jim je na voljo tudi manj sredstev.

Sredstva so že skoraj izčrpana do skrajnih meja, lokalni prebivalci pa živijo v negotovosti in ob zvokih alarmov za letalske napade ter rednih opozorilih lokalnih oblasti, ki jih opominjajo na to, da se bojne črte lahko kmalu premaknejo tudi v njihova mesta.

Še posebej zaskrbljen sem zaradi vseprisotnih ostankov eksplozivnih vojnih sredstev, zaradi katerih je še bolj verjetno, da bodo otroci umrli ali pa se hudo poškodovali. Še pred nedavno zaostritvijo razmer je bila vzhodna Ukrajina že eno od področij z največjim številom min na svetu. To hitro postaja resničnost tudi v drugih delih države.

Pozorno spremljamo razmere na področju zdravja, pravic in dostojanstva žensk in deklic, saj se tveganje za izkoriščanje in zlorabo še povečuje.

Še naprej poudarjamo tudi, da moramo zaščititi otroke, ki so bili ločeni od staršev ali svojcev ali za katere skrbijo zavodi. Prav tako si moramo tudi prizadevati, da se pred evakuacijo ali razselitvijo teh otrok pridobi soglasje skrbnikov in odobritev oblasti. 

Nazadnje pa bi rad še poudaril, kako ponosen sem na naše ekipe ZN v Ukrajini in sosednjih državah. Delo, ki ga opravljajo, je resnično nujno.

Rad bi tudi pozdravil neverjetno vzdržljivost ukrajinskih zdravnikov, medicinskih sester, učiteljev in socialnih delavcev, posebno žensk, ki so v samem ospredju takšnih prizadevanj.  Oskrba, ki jo zagotavljajo otrokom in družinam, je name naredila močan vtis.

V Lvovu sem obiskal podzemno porodnišnico, v kateri 24 ur na dan in 7 dni v tednu dela ekipa neumornih žensk, ki pomagajo materam pri rojevanju, med tem ko nad njimi tulijo alarmi za letalske napade. Organizacije lokalnih žensk skrbijo za pomoč najranljivejšim na terenu, tudi v najbolj obupanih okoliščinah. Njihov pogum in zavezanost sta svetal žarek v temi.  

Predvsem pa rotim vse tiste, ki lahko to vojno ustavijo, naj to storijo. Ogroženih je namreč na milijone življenj in prihodnosti otrok.Izračun je povsem preprost. Vsak dodatni dan vojne je še en dan več, ko trpijo otroci. 

Ker smo humanitarni delavci, lahko računate na nas, da bomo še naprej opravljali svoje delo, vendar ne moremo preseči svojih zmožnosti. Čas je, da se ta vojna konča.  Otroci v Ukrajini si ne morejo privoščiti, da bi še dlje čakali na konec vojne. 

Otrokom in družinam iz Ukrajine lahko pomagate:

• prek spletne strani
• pošljite SMS s ključno besedo UNICEF10 na 1919 in darujte 10 € ali UNICEF5 in darujte 5 € za pomoč otrokom
• z nakazilom na TRR SI56 0201 3025 9875 526, referenca: SI 00 41103, prejemnik: SLOVENSKA FUNDACIJA ZA UNICEF, PAVŠIČEVA 1, 1000 LJUBLJANA