Sharlyne ima sedaj pitno vodo na dosegu roke

Sharlyne je bistra in družabna 14-letnica, ki je pred kratkim zaključila šolanje na osnovni šoli v Lodwarju, kjer je UNICEF lani namestil vodni sistem na sončno energijo. V zadnjih treh letih je okrožje prizadela suša. Večina živine, na katero so se družine včasih zanašale za preživetje, je poginila. Aprila so končno prispele občasne padavine. Tla sicer ostajajo suha, a drevesa se začenjajo vračati k življenju, na njihovih vejah pa se ponovno pojavljajo zeleni listi. 

Sharlyne je visoka za svoja leta in ne more več uporabljati kolebnice, ki jo ima doma. Rada gleda risanke in bollywoodske filme. Na prvi pogled je sramežljiva, a se hitro sprosti, tleska s prsti in se smeji, ko UNICEF-ovo ekipo vodi skozi svojo šolo. »To sta rezervoarja. Vsak drži po 10.000 litrov,« pove in pokaže na dva velika rezervoarja za vodo na visoki ploščadi, ki ju je mogoče doseči po kovinski lestvi. »Vode je veliko. Ko so polni, lahko rezervoarji zdržijo tri mesece. Nato ponovno načrpajo vodo.«

Vodni sistem na sončno energijo je prinesel veliko spremembo za Shalyne in njene sošolce. »Pred vrtino smo hodili zajemat vodo iz reke,« pove Sharlyne. »Vendar tam smo občasno videli krokodile in bilo nas je strah. Stalno smo tvegali, da zaradi onesnažene vode zbolimo. Tudi jaz sem že tako zbolela, da sem morala za dva tedna v bolnišnico. Počutila sem se zelo slabo in veliko zamudila v šoli.«

Nato nas Sharlyne popelje na šolski zelenjavni vrt, kjer rastejo buče, ohrovt in špinača. Vrt je obdan z nizko ograjo, spleteno iz slame in drobnih vej. »To je naš vrt,« pravi. »Prej ga nismo imeli.« Sharlyne od oskrbnika vzame cev in začne zalivati ​​zelenjavo. Cev ni dovolj dolga, zato položi palec čez konec cevi, da omeji pretok in poskrbi, da curek vode seže čim dlje. »Vidite, to je zelo zabavno!« vzklikne. »Vedno uživamo v zalivanju vrta.«

Proti koncu obiska nam Sharlyne želi na vodni točki pokazati kakovost pitne vode. Nagne se in odpre majhno bronasto pipo, ki izvira iz betonskega bloka, ter z rokami zajame vodo. »Voda je tako bistra in čista,« pravi. »Tako lahko piješ, če nimaš skodelice. Tako dobrega okusa je. Poskusite!«

Čeprav se zdaj zdi srečna, je bilo zadnjih nekaj let za Sharlyne težkih. Živi s teto Sophio in dvema mlajšima bratrancema. Sophia, ki jo Sharlyne kliče kar »mama«, je skrbela za Sharlyne, odkar je ta izgubila mamo pri porodu. Med sušo je Sophia izgubila službo v lokalni bolnišnici ter živino, ki je poginila. Zaradi podobnih stisk so tudi sorodniki iz pastirskih območij prišli v mesto Lodwar iskat delo. 

»Tri leta ni pošteno deževalo,« pravi Sophia. »Včasih sem imela pet koz, a so vse poginile in zdaj težko zagotovim dovolj hrane za vse. Včasih gredo otroci spat lačni. Ob nekaterih dneh lahko opravljam priložnostno delo s pranjem perila in tako zaslužim 200–300 kenijskih šilingov. Sicer pa ostajam doma. V času suše se je k nam preselilo pet naših sorodnikov, ker ni bilo paše za njihove živali. Tako sem morala nahranit še več ljudi. Ob večerji sem se včasih odpovedala hrani, ker je ni bilo dovolj za vse.«

Kljub tem izzivom je Sophia tudi med sušo spodbujala Sharlyne pri izobraževanju. »Sharlyne sem poskušala vpisati v internat, a si tega nisem mogla privoščiti,« nadaljuje. »Tako sem se skupaj z drugimi ženskami pridružila skupini, ki se ukvarja z bančništvom, in prihranila dovolj, da sem lahko pokrila stroške prvega letnika srednje šole. Vesela sem in polna upanja za Sharlyne. Če bo ona pridobila izobrazbo, bo to odprlo vrata tudi meni in preostali družini.«

Sharlyne je občutila posledice suše tudi na svoji šoli, ko so njene sošolke prenehale prihajati k pouku. »Nekatere moje prijateljice so morale zaradi revščine opustiti šolanje,« pojasnjuje. »Prisiljene so bile v otroško poroko ali pa so zanosile. Zdaj se ne morejo vrniti v šolo. Bila sem tako žalostna zaradi njih. Mislila sem, da bom tudi jaz morala prenehati s šolanjem, a mi je mama omogočila, da ostanem v šoli.« 

Črpalka v osnovni šoli, ki jo obiskuje Sharlyne, zagotavlja pitno vodo tudi za bližnji zdravstveni dom in lokalno skupnost. Poleg vodovoda je UNICEF šolo podprl tudi pri vzpostavitvi dijaškega doma, tako da so se lahko dekleta, katerih družine so se v iskanju pašnikov selile, ostala v šoli, namesto da bi jo opustila.

»UNICEF je resnično pomagal naši šoli,« pravi ravnateljica Rebecca Lotonia. »Dekleta, ki se vrnejo nazaj k pouku, prejmejo UNICEF-ovo šolsko torbo in higienske vložke, kar jih podpira pri tem, da nadaljujejo s šolanjem. Hvaležni smo tudi za vrtino in čisto vodo.«

UNICEF sodeluje z vlado pri ukrepanju proti podnebnim spremembam, za katere se predvideva, da bodo v prihodnosti povzročile hujše in dolgotrajnejše suše. Kenija je že na 49. mestu izmed 163 držav na UNICEF-ovem indeksu tveganja zaradi podnebnih sprememb, ki se osredotoča na otroke.

»Podnebna kriza je kriza na področju otrokovih pravic – podnebne spremembe že sedaj vplivajo na zdravje in prehrano otrok in bodo na to še bolj vplivale v prihodnosti," pravi Mahboob Ahmed Bajwa, UNICEF-ov direktor za WASH (vodo, sanitarije in higieno). »To pomeni, da se morajo ljudje, ki živijo v sušnih in polsušnih okrožjih v Keniji, kot je Turkana, prilagoditi razmeram, kjer so vodni viri manj zanesljivi. Vodni sistemi na sončno energijo so le del UNICEF-ovega širšega odziva na to.«

Za 14-letno Sharlyne se prihodnost še vedno zdi svetla. »Tako sem vesela, da sem se vpisala v srednjo šolo, in samo upam, da jo bom lahko zelo dobro zaključila,« pravi z nasmehom. »Moje upanje za prihodnost je, da bi bila novinarka. Želim videti, kakšen je svet.«