Razseljena življenja otrok v Gazi 

Zaradi konflikta, ki traja že od oktobra lani, je območje Gaze postalo najnevarnejši kraj na svetu za otroke.

Vsak otrok je bil izpostavljen izjemno travmatičnim dogodkom in priča grozotam, ki jih ne bi smel doživeti noben otrok. Ocenjeno je, da je bilo zaradi nasilja notranje razseljenih približno 1,7 milijona ljudi, od tega kar polovica otrok. Družine, ki obupano iščejo zatočišče, so prisiljene živeti v majhnih, prenatrpanih območjih brez pitne vode, hrane in zaščite. Mokro zimsko vreme je povzročilo poplave šotorov in drugih zavetji, tako da so na nekaterih območjih nastale reke odpadkov. Malo hrane, ki je je na voljo, ne zadošča za prehranske potrebe otrok. Zato jih je na tisoče podhranjenih in bolnih.

Posledice nasilja bodo čutile še prihodnje generacije. 

In otroci, kot je Mohammed, čigar dom je bil porušen v napadih.

Aya je začasno zatočišče našla na univerzi Al-Aksa.

Aya je pred zaostrovanjem razmer zelo rada preživljala čas s prijatelji. Nato se je začela vojna. Njeni družini so takrat rekli, da morajo zapustiti svoj dom. Na začetku niso imeli druge izbire, kot da spijo na ulici.

"Nismo imeli odej ali vzmetnic. Vse, kar vidite, smo si izposodili od drugih družin. Vsi, ki živijo tukaj, si delijo odeje in vzmetnice. Po dve osebi spiva na eni vzmetnici in imava eno odejo," pravi. "Ko nimam kaj početi, sem depresivna, saj se počutim osamljeno. Včasih pomagam mami, potem pa se vrnem in dalje sedim na svoji vzmetnici."

Aya kljub skoraj nepredstavljivim izzivom vsakdanjega življenja še vedno upa na svetlejšo prihodnost. "Vrnila se bom v svoj dom, trdo delala in nato poskusila oditi na študij v tujino. Ne vem še, kaj bi rada postala po poklicu. Odločila se bom po koncu vojne."

Kareem prav tako razmišlja o tem, da bi se nekega dne rad vrnil domov. Toda zdaj živi v nenehnem strahu, da bo izgubil svojo družino.

Čeprav je bil dom njegove družine med bombardiranjem uničen, Kareem upa, da se bo lahko kmalu vrnil domov.

Tudi Hadeel se zaveda negotovosti in stiske, ki jo prinaša izguba varnega zavetja doma.

Hadeelina družina je morala takoj na začetku vojne zapustiti svoj dom v Gazi. Po prihodu v mesto Rafa niso imeli kam iti in so bili prisiljeni spati na ulici. Toda nekaj dni pozneje so srečali lokalnega ribiča, ki jih je odpeljal do mesta ob morju, kjer so našli začasno zatočišče. 

"Upam, da se bo vojna kmalu končala in da bom naslednje poletje lahko prišla z družino uživat v morju in se sprostiti na plaži," z upanjem v glasu pove Hadeel. 

Njena mama Hanadi je zelo zaskrbljena za svoje otroke.

"Nimamo kopalnice ali osnovnih higienskih pripomočkov. Trudim se, da bi bili moji otroci čisti, vendar je to zelo težko," pravi Hanadi in dodaja, da se mora družina zdaj kopati v morju. 

Mays je v preteklosti, ko je živela v bližini plaže, veliko časa preživljala v morju. "Vsako jutro sem šla tja," pravi. "Zelo rada sem posedala ob obali in opazovala valove. To je bilo moje najljubše početje. Rada sem tudi uporabljala telefon, se pogovarjala s prijatelji in igrala igre."

Mays je nastanjena v zavetišču v industrijski coni na jugu Gaze. Zaradi poškodbe noge mora uporabljati invalidski voziček. 

"Trenutno nimam prav veliko za početi. S prijatelji se pogovarjam, da bi našla vsaj nekaj srečnih trenutkov. Za kaj drugega ni prostora."

Za številne razseljene družine je že samo iskanje zatočišča sredi uničenja izjemno fizično in čustveno izčrpavajoče. Izpadi komunikacij, izginjanje celotnih skupnosti, poškodovane ali v celoti uničene stavbe in ceste, neeksplodirana ubojna sredstva - vse to skupaj ustvarja prisilne premike ljudi, ki zanje predstavljajo ogromno nevarnosti in skoraj nepredstavljivega stresa.

Seba, mati dveh deklic, pravi, da je imela v vasi Khuza'a na jugu Gaze lepo hišo, polno cvetja.

Seba se je nato odpravila v eno od zavetišč v mestu Khan Younis. "Šla sem v šolo in tam ostala dva tedna, vendar sta prenatrpanost in pomanjkanje higiene predstavljali veliko tveganje za moji hčeri. Nenehno trpita zaradi prebavnih motenj in vročine."

Grožnja za zdravje otrok je vse večja. Zaradi pomanjkanja varne pitne vode in sanitarij razseljeni otroci in njihove družine ne morejo vzdrževati higiene, ki je potrebna za preprečevanje bolezni. Število primerov driske pri otrocih, mlajših od pet let, je strmo naraslo.

Medtem je v Gazi zelo malo še delujočih bolnišnic. In te so večinoma tako osredotočene na zdravljenje in reševanje ranjenih v konfliktu, da ne morejo ustrezno zdraviti izbruhov bolezni.

UNICEF od začetka trenutnega konflikta na območje Gaze dostavlja pomembne zaloge, vključno s cepivi, medicinskimi pripomočki, higienskimi kompleti in prehranskimi dodatki. UNICEF razseljenim družinam zagotavlja tudi šotore, ponjave, odeje in zimska oblačila ter storitve psihosocialne podpore. V odziv na katastrofalne razmere, v katerih živijo razseljene družine in otroci, je UNICEF s partnerji zgradil 70 sanitarnih objektov v mestih Khan Younis in Rafa.

Vendar to še zdaleč ni dovolj. UNICEF nujno potrebuje boljši, varnejši in hitrejši dostop, da bi lahko dosegel najbolj ranljive družine, vključno z več sto tisoč razseljenimi otroki. Ti  potrebujejo trajno humanitarno premirje. Takoj.

Otroci v Gazi potrebujejo pomoč, ki bo reševala življenja - pomembna je vsaka minuta.