Uradni podatki, ki sta jih danes objavila UNICEF in Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), razkrivajo največje vztrajno upadanje precepljenosti otrok v zadnjih približno 30 letih.
Delež otrok, ki so prejeli tri odmerke cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP3), kar je kazalnik stopnje precepljenosti v državah in na globalni ravni, se je med letoma 2019 in 2021 zmanjšal za 5 odstotnih točk in znaša 81 %.
To pomeni, da v letu 2021 kar 25 milijonov otrok ni prejelo enega ali več odmerkov cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju v okviru rutinskih storitev cepljenja. To predstavlja 2 milijona več otrok kot v letu 2020 in 6 milijonov več kot v letu 2019, ter pomeni, da vse več otrok ogrožajo uničujoče bolezni, ki pa bi jih bilo mogoče preprečiti. Upadanju precepljenosti so botrovali številni dejavniki, med drugim tudi naraščajoče število otrok, ki živijo v konfliktnih in negotovih situacijah, kjer je dostop do cepljenja pogosto otežen, ter vse več dezinformacij in težav, povezanih s COVID-19, kot so motnje v storitveni in dobavni verigi, preusmeritev virov na prizadevanja za sanacijo situacije ter zaščitni ukrepi, ki so omejili dostopnost cepljenja.
»To je rdeči alarm, kar zadeva zdravje naših otrok. Priča smo največjemu vztrajnemu upadanju precepljenosti otrok v celotni generaciji. Posledice bodo močno vplivale na življenja otrok,« je povedala Catherine Russell, izvršna direktorica UNICEF-a. »Pričakovati je bilo, da bodo številke v lanskem letu nekoliko upadle zaradi prekinitev zagotavljanja storitev in zaprtja držav, ki jih je povzročil COVID-19, vendar smo trenutno priča stalnemu upadanju. COVID-19 ni izgovor. Na milijone otrok, ki še niso bili cepljeni, je treba cepiti, saj bo sicer nedvomno prišlo do še več izbruhov, zbolelo pa bo tudi več otrok. Vse to pa bo še dodatno vplivalo na že tako obremenjen zdravstveni sistem.«
18 milijonov od navedenih 25 milijonov otrok v lanskem letu ni prejelo niti enega samega odmerka cepiva proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju, večina pa jih živi v državah z nizkimi in srednjimi dohodki, največ v Indiji, Nigeriji, Indoneziji, Etiopiji in na Filipinih. Med državami z največjim relativnim zvišanjem števila otrok, ki od leta 2019 do leta 2021 niso prejeli niti enega samega cepiva, vodita Mjanmar in Mozambik.
Po vsem svetu smo izgubili več kot četrtino stopnje precepljenosti s cepivi proti HPV, ki smo jo dosegli leta 2019. To močno vpliva na zdravje žensk in deklet, saj svetovna precepljenost s prvim odmerkom cepiva proti humanemu papilomavirusu (HPV) znaša le 15 %, čeprav so licence za prva cepiva podelili že pred 15 leti.
Svet je upal, da si bodo obremenjeni programi cepljenja v letu 2021 opomogli in da bodo cepiva prejeli tudi otroci, ki jih niso prejeli v letu 2020. Namesto tega je precepljenost s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju padla na najnižjo stopnjo od leta 2008, zaradi česar se je prekinil napredek pri doseganju globalnih ciljev, tudi kazalnika precepljenosti za cilje trajnostnega razvoja, čemur je botrovala tudi nižja stopnja precepljenosti z ostalimi cepivi.
Zgodovinsko nazadovanje stopenj precepljenosti se odvija v času, ko se hitro dvigajo tudi stopnje hude akutne podhranjenosti. Imunski sistem podhranjenega otroka je že sam po sebi oslabljen. Če takega otroka ne cepimo, pa lahko sicer običajne otroške bolezni zanj kaj hitro postanejo smrtonosne. Prehranska kriza in vse večje vrzeli v stopnjah precepljenosti bi lahko ustvarile krizo na področju zagotavljanja preživetja otrok.
Stopnja precepljenosti je padla v prav vseh regijah, pri čemer so največjo razliko v stopnji precepljenosti s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju zabeležili v vzhodni Aziji in pacifiški regiji, kjer je v samo dveh letih upadla za 9 odstotnih točk.
»Načrtovanje spopadanja s COVID-19 bi se moralo izvajati sočasno s cepljenjem proti smrtonosnim boleznim, kot so ošpice, pljučnica in driska,« je dejal dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus, generalni direktor SZO. »Ne gre za vprašanje tega, katere od teh dejavnosti ne moremo izvesti na račun druge, saj se je moč spopasti z obema izzivoma.«
V nekaterih državah so se upadanju uspešno izognili. V Ugandi je stopnja precepljenosti v programih rutinskega cepljenja še vedno visoka, obenem pa izvajajo tudi ciljno usmerjen program za cepljenje proti COVID-19, ki je namenjen zaščiti prednostnih skupin prebivalcev, med katere spadajo tudi zdravstveni delavci. Podobno so se tudi v Pakistanu vrnili na stopnje precepljenosti, ki so jih dosegali pred pandemijo, zahvaljujoč vladni predanosti na visoki ravni in pomembnemu napredku pri premostitvi zamujenih cepljenj. To so dosegli v trenutku, ko je bila v polnem zamahu tudi pandemija in so bili zdravstveni sistemi ter zdravstveni delavci nadvse obremenjeni, kar je hvalevredno.
Za dosego univerzalnih stopenj precepljenosti in preprečevanje izbruhov bolezni pa bo potrebno še veliko truda. Nezadostna stopnja precepljenosti je v zadnjih 12 mesecih že povzročila izbruhe ošpic in otroške paralize, ki bi se jim bilo sicer povsem mogoče izogniti. S tem se je še poudarila bistvena vloga cepljenja pri zagotavljanju zdravih otrok, mladostnikov, odraslih in celotnih družb.
Stopnja precepljenosti s prvim odmerkom cepiva proti ošpicam je v letu 2021 padla na 81 %, kar je prav tako najnižja stopnja po letu 2008. To pomeni, da s prvim odmerkom v letu 2021 ni bilo cepljenih 24,7 milijona otrok (5,3 milijona več kot v letu 2019). Dodatnih 14,7 milijona otrok pa ni prejelo potrebnega drugega odmerka. Podobno v primerjavi z letom 2019 6,7 milijona otrok ni prejelo tretjega odmerka cepiva proti otroški paralizi, 3,5 milijona otrok pa ni prejelo prvega odmerka cepiva proti HPV, ki deklice ščiti pred tem, da bi pozneje v življenju dobile raka materničnega vratu.
Močno zmanjšanje v teh dveh letih sledi skoraj desetletju zastalega napredka, kar še poudarja potrebo po tem, da je treba obravnavati motnje, do katerih je prišlo zaradi pandemije, pa tudi izzive sistemskega cepljenja, da se tako zagotovi, da bomo s cepljenjem dosegli prav vse otroke in mladostnike.
SZO in UNICEF sodelujeta z organizacijo Gavi, Zavezništvom za cepiva in drugimi partnerji pri uresničevanju globalnega načrta za cepljenje do leta 2030 (IA2030), strategije za vse države in zadevne globalne partnerje, s katero bodo lahko dosegli zastavljene cilje glede preprečevanja bolezni s pomočjo cepljenja in zagotovili cepljenje za vse ljudi, vsepovsod, ne glede na njihovo starost.
»Srce parajoče je, da že drugo leto zapored vse več otrok izgublja zaščito pred boleznimi, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. Prednostna naloga Zavezništva mora biti zagotavljanje pomoči državam, da lahko ohranjajo, ponovno vzpostavljajo ali krepijo rutinsko cepljenje ter obenem izvajajo ambiciozne načrte na področju cepljenja proti COVID-19, ne samo s pomočjo cepiv, pač pa tudi z zagotavljanjem strukturne podpore za zdravstvene sisteme, ki bodo lahko izvajali cepljenje,« je dejal dr. Seth Berkley, generalni direktor Zavezništva za cepljenje Gavi.
Partnerji načrta IA2030 spodbujajo vlade in zadevne akterje, naj:
- si še bolj zavzeto prizadevajo nadoknaditi zamujeno cepljenje in tako prispevajo k odpravi vrzeli v rutinskem cepljenju, ter okrepijo storitve oskrbe na domu na slabo pokritih območjih, da bodo tako dosegli tudi spregledane otroke, in izvajajo kampanje za preprečevanje izbruhov;
- izvajajo na dokazih temelječe strategije, ki se osredotočajo na ljudi in so prilagojene po meri, da se tako vzpostavi zaupanje v cepiva in cepljenje, spopade z dezinformacijami in zviša stopnja cepljenja, zlasti v ranljivih skupnostih;
- zagotovijo pripravljenost na trenutno pandemijo ter odziv nanjo in okrepijo prizadevanja globalnega zdravstvenega sistema, kar bi prispevalo k več naložbam na področju osnovnega zdravstvenega varstva, pri čemer je treba poskrbeti za izrecno podporo krepitvi in ohranjanju osnovnega cepljenja;
- zagotovijo politično zavezanost nacionalnih vlad in okrepijo dodeljevanje nacionalnih virov, da se okrepi in ohrani cepljenje v okviru storitev osnovnega zdravstvenega varstva;
- kot prednostne obravnavajo zdravstvene informacije in sisteme za nadzorovanje bolezni, da se tako zagotovijo potrebni podatki in spremljanje in omogoči čim večja učinkovitost programov; in
- izkoristijo in še okrepijo naložbe v raziskave, da se razvijejo nova in izboljšajo že obstoječa cepiva ter storitve cepljenja, ki se lahko odzovejo na potrebe skupnosti in zagotovijo izpolnjevanje ciljev načrta IA2030.
