Julija je svojo hčerko Emili rešila pred vojno par dni pred njenim prvim rojstnim dnem

V zadnjih dneh februarja je Julija v mestu Herson pripravljala zabavo za prvi rojstni dan svoje hčerke. Torto je že naročila in se veselila 5. marca, da bi z baloni in konfeti proslavila Emilijin prvi rojstni dan. Toda v prihajajočih dneh je Julija namesto zvoka balonov, ki bi jih pokali na družinski zabavi, slišala le eksplozije bomb na bližnjem letališču. Odločila se je, da z Emili pobegne v Romunijo. Zapustila je svojega brata, ki je vojak in se bori za osvoboditev Ukrajine, svoje stare starše, dva psa in mačko. Z Emili sta na mejni prehod Isaccea prispeli 27. februarja.

Herson je mesto na jugu Ukrajine, s skoraj 300.000 prebivalci, za katere se je boj za preživetje začel v prvih pomladnih dneh. Tako kot za milijone drugih ljudi iz Ukrajine, katerih življenje se je v noči na 24. februar nenadoma obrnilo na glavo.

Večina žensk se je odpravila na najbližje mejne prehode, da bi v sosednjih državah našle varnost za svoje otroke. Večina moških je ostala, da se bori za svojo državo. Starejši, za katere bi bil prevoz do meje otežen in tvegan, so ostali v mestu ter skrbijo za to, kar je ostalo po bombnih napadih: za domove sosedov, ki so odšli, in hišne ljubljenčke, ki so izgubili lastnike.

Za 35-letno Julijo in njeno hčerko je bilo nevarno potovati več kot 350 kilometrov po zaprtih cestah, ki so jih nadzorovali oboroženi vojaki. Toda Julija je tvegala in prišla v Romunijo, ker ne želi, da bi se njena hči spomnila zvoka bomb.

»Njen prvi rojstni dan je minil ob zvokih eksplozij bomb, ne ob balonih in torti, naročeni za zabavo, ki se nikoli ni zgodila. Nihče ne ve, kakšna je vojna, kako zvenijo eksplozije. Moj otrok ne razume, ona verjetno se ne bo spomnila. Vendar jaz se bom!«, pravi Julia, izčrpana po dolgi in nevarni vožnji.

Ugrizne se v ustnico, da ne bi jokala, in se večkrat opraviči, ker ne more nadzirati svojih čustev. Pravi, se ji je zlomilo srce. S solzami v očeh nam Julija pripoveduje o bratu, ki se bori v vojni, in za katerega ne ve, če ga bo še kdaj videla. Pripoveduje o svojih starih starših, ki so ostali doma, saj bi bila vožnja do meje zanje preveč tvegana ter o dveh psih in mački, ki jih je morala pustiti za seboj. Na obrazu se prikaže sled upanja, ko pove, da so ji bližnji obljubili, da bodo poskrbeli zanje.

»Zapustila sem svoj dom, svojo državo in ne vem, kam grem, a moram to storiti za svojo hčer. V Hersonu sva živeli blizu letališča, kjer so se vsako noč dogajala huda bombardiranja. Zato sem tvegala in odšla,« pravi Julija.

Torta, ki jo je Julija naročila za Emili, ni nikoli prispela na cilj, zabava za prvi rojstni dan njene hčerke pa se ni zgodila. Toda to je v novih okoliščinah manj pomembno. Vse, kar si Julija zdaj želi, je mir po vsem svetu, da otroci nikoli ne bi vedeli, kako zvenijo eksplozije. Predvsem pa si želi miru v Ukrajini. Da se bodo vsi, ki so bili prisiljeni zapustiti domovino, lahko vrnili in obnovili državo za svoje otroke. »Ona je Ukrajinka in želim, da ostane Ukrajinka,« pravi Julija za Emili.

Julija je presenečena nad prijaznostjo prebivalcev Romunije, ki so sprejeli njiju ter več sto tisoč ljudi iz Ukrajine, ki so v preteklih tednih prečkali mejo z Romunijo. Hvaležna je za hrano in za vso podporo UNICEF-a, pa tudi za vse ljudi, ki so prišli na mejo, da bi jim dali vse, kar so potrebovali.

Iz Romunije bosta Julija in Emili pot nadaljevali na Poljsko in tam ostali do konca vojne. Nato si Julija najbolj od vsega želi vrniti nazaj v domovino.